Dobrodošli v deželi mrtvih

V Šestem čutu je oni deček dahnil: »Vidim mrtve ljudi!« Tudi Donald Trump vidi mrtve ljudi, le da je to spremenil v pornič.

In to dobesedno. Če bi bil mlajši, bi napad na Sirijo zapovedal, medtem ko bi se v svojem floridskem letoviškem klubu Mar-a-Lago žgal s kako slovansko misico. Ker je že v letih, je napad na Sirijo zapovedal, medtem ko je v svojem floridskem letoviškem klubu Mar-a-Lago jedel čokoladno torto, no, »najlepši kos torte, kar ste jih kdaj videli«.

Vsaj tako je pripovedoval – navdušeno in doživeto. Da bi utišal morebitne dvomljivce (pa saj ni med bombardiranjem Sirije mlaskal torte!?), je celo z rokami pokazal, kako velika in slastna je bila. Kot bi hotel reči: boljše od seksa! In kot da bi skušal kanalizirati ono Angležinjo, ki se je v Leighovem filmu Življenje je sladko med seksom mazala s čokolado.

A po drugi strani: lansiranje tomahawkov – vedno vizualno atraktivno, slikovito, barvito, bombastično – res izgleda kot seks, rojen 4. julija in ozaljšan z ognjemetom, ki čestita in pozdravlja.

Zato ne preseneča, da je Trump nekaj dni kasneje sklenil, da bo poskrbel še za money shot, kot v porničih pravijo posnetku ejakulacije: na Afganistan – nedaleč od meje s Pakistanom – je odvrgel GBU-43/B, alias Massive Ordnance Air Blast, alias MOAB, alias Mother of all Bombs, alias mater vseh bomb, 11-tonsko bombo bomb, ki ima do »tarč« skoraj tako mačehovski odnos kot atomska bomba. Vse se trese, vse trza, hrza, hrope, vrešči in brizga, ko »pride« materi vseh bomb. Če odmislite atomsko bombo, je mati vseh bomb najhujša in najpenetrativnejša bomba, ki so jo do sedaj – kadarkoli, koderkoli – detonirali Američani, kar pomeni, da je šlo res za ultimativni money shot.

Da bi pobil 36 islamistov, je detoniral mater vseh bomb?! Kaj to pomeni? Da bo detoniral atomsko bombo, ko jih bo hotel pobiti 100? In da bo odpihnil svet, ko jih bo hotel pobiti 200?

Trumpov seks prinaša smrt. Ali bolje rečeno: to, kar snema in prikazuje Trump, je snuff – pornič, v katerem se »umazani« seks konča s smrtjo ženske. Toda Trump, ljubitelj vojne, ki je, ko je bil še mladenič, blazno blefiral, da mu ne bi bilo treba v Vietnam (ki so ga Američani izgubili, pa četudi so nanj zmetali milijone in milijone ton bomb in milijone ton biokemičnih strupov!), je s tem money shotom – z masivnim, kolosalnim metaorgazmom matere vseh bomb, s katerim je dal domačinom, vajenim vsega hudega in strašnega, tudi sedeminpoltonskih daisy cutterjev in dvoinpoltonskih bunker busterjev, nekaj, česar še niso videli in slišali – pobil le 36 islamistov. Kaj? Da bi pobil 36 islamistov, je detoniral mater vseh bomb?! Kaj to pomeni? Da bo detoniral atomsko bombo, ko jih bo hotel pobiti 100? In da bo odpihnil svet, ko jih bo hotel pobiti 200?

Trump je po Siriji za »pičko« zgrabil še Afganistan. Takoj zatem je s preventivnim udarcem zagrozil še Severni Koreji. Proti Južni Koreji je poslal ladijsko brigado, proti Severni Koreji pa floto, rekoč: »Severna Koreja je problem, ki ga bomo odpravili!« Nič čudnega: Severna Koreja ima to, česar Sirija in Afganistan nimata – atomsko bombo. Se še spomnite tistega kavboja, ki v Kubrickovi farsi Dr. Strangelove tako vzljubi atomsko bombo, da jo na koncu zajezdi in z njo pikira na Sovjetsko zvezo? Kar pomeni, da pri tej Trumpovi potezi ne govorimo več o tomahawkih in materi vseh bomb, temveč o jedrskem pikiranju, apokaliptičnem ognjemetu in fuku stoletja, na katerega pa se Severna Koreja, če smo ravno pri tem, itak pripravlja že dobrih 60 let. To je kakopak trenutek, ko stavnice zaprejo. Kar je tako gotovo kot to, da Trump nima nič proti koncu sveta. A to svarijo že vse od začetka: kaj če bo Trump pomotoma pritisnil rdeči gumb? Pomotoma? Trumpu ne smete reči, da česa ne zmore. Tako kot Mišku, šoferju avtobusa v Šijanovi komediji Kdo neki tam poje?, ni smel nihče reči, da ne more šofirati z zavezanimi očmi.

In ker smo že ravno pri pomotah: ko je Trump v intervjuju za FoxNews hvalil »najlepši kos torte« in »zelo, zelo uspešno misijo« ( ja, napad na Sirijo), se je zmotil – namesto da bi rekel, da je napadel Sirijo, je rekel, da je napadel Irak. Vam gre na smeh ob tem Trumpovem bušizmu? Ni razloga. Faux pas. To se dogaja vsem. Ciljaš islamiste – zadeneš pa »beautiful babies«. V resnici je bilo presenetljivo, da Trump ni napadel Iraka. Saj veste – iz navade. Ko ameriški predsedniki ne vedo, kaj bi s sabo (spomnite se starega Busha, Clintona, malega Busha), udarijo Irak. Iz navade. Trump je iz navade udaril Sirijo. In Afganistan – prav tako iz navade.

Mentalni okvir Evrope in Amerike so zadnja leta oblikovale krize, panike, strahovi – strah pred fi nančnimi krizami, pred epidemijami, pred podnebnimi spremembami, strah pred teroristi, strah pred begunci.

In tu je ključ: v Trumpovih šovinističnih, rasističnih, etnonacionalističnih očeh so življenja teh ljudi, Sircev, Afganistancev in Iračanov (oh, in tudi Severnih Korejcev, »primitivcev«, ki živijo v »kameni dobi«), brez vrednosti. Itak jih stalno tolčejo in pobijajo. Vajeni so bomb, raket, smrti. Če jih pobijejo še nekaj sto, nič hudega. V Siriji je umrlo že več kot 400 tisoč ljudi. Zakaj bi bili zdaj malenkostni? Za Trumpa, prvaka v vseh olimpijskih disciplinah, so to le luzerji, ustvarjeni za smrt. Brez smrti ne morejo. Smrt jim lepo pristoji.

Trump vidi mrtve ljudi. Ali bolje rečeno: zanj so ti ljudje – Sirci, Afganistanci, Iračani ipd. – že mrtvi. Mrtvi so, a obenem tudi živi. Živi mrtveci. Tam, recimo v Siriji, so mrtvi, a potem čudežno oživijo – in »mutirajo« v begunce. Točno: Trump, ki je nedavno zagrozil, da bo odpravil socialne transferje za revne Američane, če demokrati v kongresu ne bodo podprli odprave Obamove zdravstvene reforme (ObamaCare), begunce vidi natanko tako, kot filmi vidijo zombije.

Ali lahko te kosti oživijo?

V filmih ljudje delajo vse, da bi ustavili invazijo zombijev – postavljajo ograje in barikade, nadnje pošiljajo vojsko. Tudi Trump dela vse, da bi ustavil begunce. Izdaja protibegunska izvršna povelja, prepoveduje jim vstop v Ameriko, gradi zidove, pa četudi je Amerika sama ustvarila »reke beguncev«, saj je po 11. septembru 2001 bombardirala Afganistan, Irak, Pakistan, Somalijo, Jemen, Libijo in Sirijo, potemtakem prav dežele, katerih državljanom Trump zdaj prepoveduje vstop v Ameriko. A ni edini. To počnejo tudi v Evropi. Begunce vidijo tako, kot filmi vidijo zombije. V filmih ni nikoli problem osamljeni zombi – zlahka se ga znebijo. Ni nevaren. Problem je vedno množica zombijev, ki se vali »kot reka«. Množica zombijev pomeni »grožnjo«, saj ogroža nacionalno varnost. Kot begunci.

Zombiji se sicer včasih – recimo v filmih Svetovna vojna Z, Nevidno zlo, 28 dni pozneje, Zora živih mrtvecev in Dobrodošli v deželi zombijev – prelevijo v agresivne, steroidne, aerobične, furiozne sprinterje, toda praviloma so počasni, zelo počasni, že kar komično počasni (premikajo se okorno, nerodno, ohromelo, artritično), tako da povsem ustrezajo sliki beguncev, v katerih Zahod vidi le aliene, ki ne sodijo k nam, ker so preveč »počasni« (mi, tu na Zahodu, mislimo hitreje kot oni!) in ker se ne bodo nikoli integrirali. Če že, potem se bo integriral in udomačil le kak osamljeni, izolirani begunec ter se en passant – pač tako kot oni zombi v Fidu – prelevil v hišnega pomočnika, služabnika. Množice zombijev po tej logiki – tako kot množice beguncev – ni mogoče niti integrirati niti udomačiti.

Osamljeni zombi v filmih ljudi nikoli ne dohiti (»Mrtve reči se gibljejo počasi,« slišimo v Romerovem Dnevniku živih mrtvecev), množica zombijev pač. In natanko tako Zahod vidi begunce: osamljeni begunec, ki ga bomo sprogramirali v služabnika, nas ne bo nikoli dohitel, toda množica beguncev ... »reka« beguncev – e, to pa je problem! Množica beguncev je nevarna, ker nas lahko dohiti – in prehiti. Obscena percepcija beguncev se povsem ujema s filmsko percepcijo zombijev: v filmih zombiji žrejo ljudi, toda kosila nikoli ne plačajo. Mar evropski in slovenski etnonacionalisti beguncem ne očitajo, da k nam – v Evropo, Slovenijo ipd. – prihajajo po brezplačno kosilo?

V filmih se ljudje bojijo, da jih bodo zombiji ugriznili, okužili in požrli – in jih tako spremenili v zombije, žive mrtvece. Kdor hoče prej umreti, naj le zakriči! Mar se zahodni etnonacionalisti ne bojijo ravno tega, da bi begunci – muslimani – ugriznili in okužili Zahod (ki bi tako »mutiral«), da bi ga torej »zombificirali« oziroma islamizirali? Konec »našega načina življenja«, konec Evrope, konec krščanstva (kot da ponovno oživljeni Jezus Kristus ne bi bil originalni zombi, Elvis Presley, deadhead, ki »še vedno živi« in se prikazuje, običajno v Gracelandu, pa ne le njegov impersonator). Ne pozabite: v filmih ljudje v trenutku mutirajo v zombije. Ja, s hitrostjo virusa. Viralno. Vsi ljudje so potencialni zombiji. Mar etnonacionalisti ne mantrajo, da so vsi begunci potencialni teroristi? V trenutku lahko »mutirajo« v teroriste. Viralno. Dovolj je že nenadni islamistični ugriz, hipna islamistična radiacija. Begunci so počasni – virus pa je hiter.

Toda vse te grožnje, s katerimi nas strašijo, so znane – kaj pa absolutno neznane grožnje, tiste, za katere sploh ne vemo, da zanje ne vemo?

Ob tem je treba vse tiste, ki beguncem nasprotujejo v imenu krščanstva, opozoriti, da Sveto pismo – vsaj slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov (Svetopisemska družba Slovenije, 1996) – nima nič proti beguncem, še manj pa proti zombijem. Au contraire! Ko Gospod v Ezekielovi knjigi kosti vzdigne iz grobov in jih postavi na zemljo, ustvari prve zombije. Gospod – do-

bro vemo, kateri – namreč odpelje preroka Ezekiela na sredino doline, polne suhih kosti, rekoč: »Sin človekov, ali lahko te kosti oživijo?« Obenem Ezekiela pozove, naj prerokuje nad temi kostmi in jim reče: »Poslal bom duha v vas in boste oživele. S kitami vas bom obdal in dal, da bo zrastlo meso na vas. Prevlekel vas bom s kožo in vam dal duha, da boste oživele. Tedaj boste spoznale, da sem jaz Gospod.« In res, Ezekiel prerokuje. Ko tako prerokuje, nastane šum, celo hrup: »Kosti so se približale druga drugi. Videl sem: glej, že so bile kite na njih, zrastlo je meso in koža se je razpela čeznje po vrhu. Duha pa ni bilo v njih.« Gospod mu zapove, naj prerokuje še duhu: »Od štirih vetrov pridi, duh, in dihni v te pobite, da oživijo!« Ezekiel pravi: »Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel vanje duh. Oživele so in se postavile na noge: silno velika vojska.« Gospodova beseda, nekaj prerokb, kosti oživijo – in nastanejo zombiji. Množica zombijev. »Silno velika vojska.« Gospodova vojska. Zombije omogoča krščanski način pokopa – v krsti. Če bi mrtve kremirali (zato se filmski zombiji »nagonsko« bojijo ognja!), bi Gospod njihove kosti, kite in kožo precej težje postavil nazaj na zemljo.

V filmih so imeli zombiji vse tja od Belega zombija (1932), prvega zombijskega filma, vedno svojega Gospoda – pač gospodarja, voditelja, manipulatorja, ki jih je skrivaj vodil in usmerjal. Toda Noč živih mrtvecev, ki jo je leta 1968 posnel George Romero, je vse spremenila – zombiji so bili zdaj množica brez gospodarja, silno velika vojska brez Gospoda. Nihče jih ni več vodil in usmerjal. Vedno so šli tja, kjer je življenje. V tej točki spet potegnejo na begunce, ki prav tako nimajo ne voditelja ne gospodarja. Nihče jih ne vodi in usmerja. Vedno gredo tja, kjer je življenje.

Vsi konci sveta To, da Evropa in Trump begunce vidita tako, kot filmi vidijo zombije, ne preseneča. Mentalni okvir Evrope in Amerike so zadnja leta oblikovale krize, panike, strahovi – strah pred finančnimi krizami, strah pred epidemijami in pandemijami (ptičja gripa, nore krave, ebola ipd.), strah pred podnebnimi spremembami, strah pred hudimi naravnimi katastrofami, strah pred kibernetskimi vojnami, strah pred teroristi, strah pred begunci. Tega, kar naj bi uničilo Zahod (ali pa že kar človeštvo), je vse več, vse te grožnje – od pandemij do jedrskih teroristov, od kibernetskih vojn do beguncev – pa nam prikazujejo kot ultimativne globalne nevarnosti.

Tu se kakopak vsi sprašujejo: ali so mednarodna politika in mednarodne institucije sploh pripravljene na izbruh res ultimativne, res apokaliptične globalne nevarnosti? Kako bi mednarodna politika in mednarodne institucije reševale apokaliptične situacije? Toda vse te grožnje, s katerimi nas strašijo, so znane – kaj pa absolutno neznane grožnje, tiste, za katere sploh ne vemo, da zanje ne vemo, unknown unknowns, kot bi rekel nekdanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld?

Kdor gleda zombijske filme, ve, da so zombiji postali metafora za vse – za potrošniško družbo (Zora živih mrtvecev), razredni boj (Dežela živih mrtvecev) in celo širjenje kafetarijske verige Starbucks (28 tednov pozneje). A zdaj pomislite, pravi ameriški politolog Daniel W. Drezner v knjigi Teorije mednarodne politike in zombiji (Theories of International Politics and Zombies): kaj če bi zombije razumeli kot metaforo te ultimativne globalne grožnje, tega kataklizmičnega unknown unknown? Zombiji so dobra, ravno dovolj srhljiva in urgentna metafora, ker se jih vendarle drži patina verjetnosti, navsezadnje, da so na Karibskih otokih nekoč obstajali zombiji, imajo nekateri za dejstvo, na Haitiju imajo še vedno zakon, ki prepoveduje zombifikacijo ljudi, priročnikov za preživetje zombijske invazije je vse več, znanstveniki odkrivajo in raziskujejo zombijska bitja v živalskem svetu, biologi se poglabljajo v bolezni, ki se prenašajo s človeškim ugrizom, forenzični antropologi preučujejo, koliko časa zdrži zombi, preden razpade, fiziki dizajnirajo idealna skrivališča pred zombiji, matematiki izračunavajo posledice nenadnega izbruha zombijev in tako dalje. Zombiji so v nekem smislu mogoči. Vsi jih imajo na koncu jezika. Niso tako paranormalni ali nadnaravni kot vampirji ali vesoljski alieni. Raziskava, ki je leta 2009 zajela več kot 3000 filozofov, je pokazala, da jih kar 58 odstotkov verjame v obstoj neke vrste zombijev – le 15 odstotkov vprašanih je reklo, da verjame v obstoj Boga. Ergo: smiselneje je, če kot metaforo totalno neznane, viralne, kataklizmične kuge, ki bi ogrozila človeštvo (in terjala ekstremne ukrepe), vzamemo zombije, ne biblično apokalipso.

In zdaj se še enkrat vprašajte: kaj bi se zgodilo, če bi izbruhnili zombiji? Kaj bi se zgodilo s svetovnim redom? Kako bi to vplivalo na svetovno politiko? Kaj bi storile mednarodne institucije? Kaj bi storile nacionalne politike in mednarodna politika? Bi mednarodni sporazumi, varnostni protokoli, vojaške strategije, evakuacijska logistika in transportna infrastruktura zdržali – ali pa bi se ob prvem stiku z zombiji preprosto stalili? Diplomatske note, ultimati in ekonomske sankcije zombijev ne bi ustavili, pravi Drezner. Kakor jih tudi ne bi ustavile jedrske rakete, navsezadnje, izbruh zombijev v filmih navadno povzroči prav kakšna radiacija, kar pomeni, da jih jedrska radiacija ne bi pokončala, temveč le še okrepila in pomnožila. Bi podnebne spremembe ustavili z jedrskimi raketami?

Zombijev ne bi mogli zadržati – in ko bi postali množica, bi zlahka prečkali nacionalne meje. V globaliziranem svetu še toliko lažje in hitreje. Kaos bi bil neizbežen. Če je bil že odziv na begunce in teror Islamske države tako čustven, potem si lahko živo predstavljamo, kako čustven bi bil šele odziv na zombije in njihovo infekcijsko moč. Strah je strašno čustvo in ljudi – vsaj žive – bi bilo zelo strah, ko bi po zemlji hodili zombiji in ko bi vsak zombijski ugriz pomenil avtomatično zombifikacijo, konsenza o političnem odzivu na asimetrični in povsem netradicionalni zombijski šok pa ne bi bilo.

Še huje: tudi konsenza o tem, kaj je povzročilo izbruh zombijev, ne bi bilo. Jasno bi bilo le tole: ker je v peklu premalo prostora, so začeli zombiji hoditi po zemlji.

Končna rešitev zombijskega vprašanja

Kako bi se torej različne teorije in prakse mednarodne politike spoprijele z zombiji? Poglejmo najprej tiste, ki prisegajo na realpolitiko. Zagovorniki realpolitike, pravi Drezner, so skeptični do sposobnosti mednarodnih institucij, da bi regulirale svetovno politiko, češ da nacionalne države ob soočenju z globalno kataklizmo najprej mislijo nase, ali bolje rečeno – mislijo le na to, kaj bodo z globalno kataklizmo dobile in kako bodo okrepile svoje interese. Tako kot junaki zombijskih filmov, recimo Noči živih mrtvecev in Zore živih mrtvecev. Vsak misli le nase. Nekateri se znajdejo bolje, drugi slabše. Prednost imajo kakopak države, ki imajo boljše varnostne in komunikacijske sisteme, ki niso gosto naseljene in ki imajo gorate meje, toda kooperativnosti in solidarnosti ni mogoče pričakovati, kake protizombijske koalicije voljnih pa tudi ne, saj bo vsaka država računala, da bo »umazano« delo namesto nje opravila kaka druga država. Zagovorniki realpolitike, prepričani, da je svet obsojen na anarhijo, bi na koncu itak rekli: eh, pa

saj zombijska kuga ni nič novega! Imeli smo že »črno smrt«, špansko gripo, ptičjo gripo, teror! Vsaka globalna kataklizma le okrepi uveljavljena razmerja moči in hobbesovsko vojno »vseh proti vsem«. Ja, dobili bi vojno proti zombijem, ki pa bi bila le pretveza za imperialne avanture velesil – v slovitem Brooksovem romanu Svetovna vojna Z Kitajska pod krinko vojne proti zombijem okupira

Tajvan, Rusija pa Belorusijo. Realisti so pač realisti, pravi Drezner, zato ne izključujejo možnosti ustanovitve zombijskih držav, ki bi bile v skrajni liniji skoraj neločljive od drugih nacionalnih držav.

Liberalci so drugače kot realpolitiki prepričani, da je v anarhičnem svetu še vedno mogoče mednarodno sodelovanje in da s sodelovanjem vsi profitirajo, celo tisti, ki nočejo sodelovati. Eliminiraš zombije – vsi profitirajo. Toda liberalci imajo problem, pravi Drezner – ker so zagovorniki odprtih meja (prostega trga, prostega pretoka blaga, storitev, kapitala ipd.), ki zombijem omogočajo viralno širitev. Liberalci, feni demokracije, mednarodnih konvencij, multilateralnih rešitev in mednarodnih institucij (ZN, Nato, WHO, WTO, WMF), ki zagotavljajo boljše in učinkovitejše reguliranje sveta, dvomijo o možnosti sodelovanja z zombiji – in kot vemo, ni ekonomskih sankcij ali bonitetnih ocen, s katerimi bi lahko zombije prisilili v sodelovanje (aids, malarija, tuberkuloza, otroška paraliza ipd. so preživeli vse preventivne ukrepe). Demoralizirati jih ni mogoče, panike ne poznajo, nikoli se ne utrudijo. Da bi se zombiji požrli med sabo, pa tudi ni verjetno – v filmih se nikoli. Med mrtvimi ni delitev. Ne diskriminirajo, ampak so drug do drugega raje strpni in solidarni, saj prekleto dobro vedo, da bodo še zelo, zelo dolgo skupaj (precej dlje kot živi), kar pomeni, da si nestrpnosti, rasizma in etnonacionalizma ne morejo privoščiti.

Kar nas pripelje do neokonservativcev, ideologov in arhitektov napada na Irak, ki so zdaj »ugrabili« tudi Trumpa in ki trdijo, da je treba vse države spremeniti v demokracije, kajti demokracije se ne žrejo med sabo. Jasno, neokoni, specialisti za naglo detektiranje groženj, bi zombije, ki sovražijo

našo svobodo, takoj postavili na »os zla«. Takoj bi ustanovili koalicijo voljnih. Takoj bi – iz navade – preventivno napadli kako diktaturo, recimo Sirijo, saj diktature prikrivajo izbruhe epidemij in pandemij, ne investirajo v infrastrukturo, ki bi jih ščitila pred izbruhi, s čimer ogrožajo »ves svet«, in vedno se takoj spajdašijo z zombiji. Na veselje vojaškoindustrijskega kompleksa bi takoj sprožili globalno vojno proti zombijem – direktni, agresivni, proaktivni shock & awe, pa četudi vemo, da je zombije nemogoče šokirati & oplašiti. Za mednarodne institucije, mednarodne konvencije, mednarodno pravo, astronomske stroške in strašansko »kolateralno škodo« se ne bi menili, pravi Drezner. Le zakaj? Za globalno križarsko pravico lahko v tem nevarnem svetu poskrbi le Amerika, hegemon človeške rase, ki mu med ljudmi in zombiji ni treba ločevati. Neokoni bi že po dveh dneh razglasili zmago, sporočili, da je »misija končana«, visoko dvignili ameriško zastavo in ustvarili novo realnost, tako svobodno in demokratično, da bi si celo mrtvi želeli, da bi bili živi. Toda zombiji so zombiji – za neokone so namreč vsi zombiji isti. Vsi so kanibalski. Vsi so kužni. Vsi so ekstremisti. Ustaviti jih je treba kot raso. Sovražijo nas – brez razloga. Niso kot mi. Nikoli ne bodo. Nemogoče jih je integrirati.

Konstruktivistična teorija mednarodne politike ima o tem ločeno mnenje. Konstruktivisti trdijo, da je realnost – z vsemi političnimi odnosi vred – le socialni konstrukt, da je torej kulturno pogojena, kar pomeni, pravi Drezner, da je to, kaj je zombi in kako ga vidimo, odvisno od nas. Še več: konstruktivisti vedno znova ugotovijo to, kar ljudje ugotovijo v številnih zombijskih filmih – zombiji so kot mi! Zombiji so mi! Kar seveda drži: zombiji so bili najprej živi ljudje.

In to, da so mrtvi, je prednost. Ali bolje rečeno: zombijski šok, ki se ga vsi tako bojijo, niti ne bi bil poguben, temveč koristen, saj bi porušil nacionalistične delitve in odprl oder svetovni državi. Politiki ne bi več videli mrtvih ljudi. Če bi hoteli to doseči, bi morali najprej uničiti vse filme, romane in stripe o zombijih in apokalipsi, ki jo menda prinašajo, potem pa zombije socializirati – ja, mrtve bi morali reintegrirati med žive.

Ko bi imeli občutek, da so spet živi, bi se tudi živim zdeli tako simpatični, da bi marsikdo celo prevzel njihovo obnašanje, njihove vrednote in njihove norme. Živi, ki so zaradi hitrega, stresnega, viralnega življenja itak po malem mrtvi, bi si življenje upočasnili in minimalizirali, pa tudi z avtom se ne bi več toliko vozili, temveč bi raje pešačili. Okolje bi bilo čistejše.

Kataklizmični zombijski šok, ki se ga vsi tako bojijo, bi odpravil podnebne spremembe, ultimativno kataklizmično grožnjo, ki naj bi požrla žive.