26. 4. 2017 | Mladina 17 | Komentar
Nekaj let za nas
Ko ne zaznamo, da se je košček za koščkom začela razstavljati naša znana in udobna realnost
Niti bankir niti rasistka: Demonstracije po prvem krogu francoskih predsedniških volitev v Nantesu.
© Profimedia
Prestrašene in razočarane oči temnopolte Američanke Hillary, ki je sedela zraven mene na ameriškem zajtrku ob zori ameriške volilne noči, v tistem trenutku zagotovo še niso bile zmožne v celoti vizualizirati nove realnosti, ki je bila očitno za vogalom, s tisoči, ujetimi na letališčih vzdolž in vprek ZDA, posebnimi odredi za izgon ilegalnih priseljencev, blitzkrieg bombardiranji in novo hladno vojno na obzorju, pa je bila uboga Hillary kljub temu vidno prestrašena. Opravičila se mi je in rekla, da resnično nima besed za vljudnostno kramljanje, in je molče zrla onkraj vseh nas za tisto okroglo in obloženo mizo, onkraj hotelske restavracije in si morda poskušala predstavljati prihodnost, pred katero jo je tisto noč postalo tako prekleto strah. Morda pa je iskala točko v času, ko je realnost skrenila s tirnice, ki je vodila v predstavljivo prihodnost, ki so jo ona in milijoni Američanov popolnoma jasno videli prihajati mrzlega januarskega dne leta 2009, ko je prisegel Barack Obama, in se očitno ne bo zgodila, ker se vsi skupaj že peljejo po sosednjem, distopičnem tiru, po nepredstavljivi sedanjosti, ki se jim že dogaja. Američani žal niso niti prvi niti zadnji, ki jih dajeta nekakšna melanholija po prihodnosti, ki ne bo prišla, in strah pred sedanjostjo, ki je ne morejo razumeti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.