Konec prihodnosti
Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli
Ko država sklene, da bo trošila le toliko, kot bo ustvarila, da bo torej odslej »zlata«, v resnici sklene, da bo manj trošila za socialno državo, zdravstvo, šolstvo, kulturo, okolje, infrastrukturo ipd., kar seveda pomeni, da bo prihodnjim rodovom – »našim otrokom in vnukom« – otežila socialno in zdravstveno varnost, šolanje in izobraževanje, dihanje, življenje, prihodnost.
© Borut Krajnc
Ko sta se nekoč, v socializmu, privrtela 27. april in 1. maj, so imeli politiki vedno velike in dolge govore. In govorili so tako, kot da smo že v prihodnosti. Preteklost – revolucija, NOB ipd. – je bila itak tako močna, svetla in slavna, da je bila prihodnost neizbežna. Preveč smo žrtvovali, so poudarjali, da bi se odpovedali prihodnosti. In ker so na teh oefovsko-prvomajskih proslavah vedno omenjali tudi prihodnje rodove (mladino, našo prihodnost), se je zdelo, da bomo večno živeli v prihodnosti. Bolj ko so nam opisovali vojne grozote, klavnico druge svetovne vojne, bolj smo se oklepali prihodnosti. Stopnje žrtvovanja, ki jo je terjala vojna, si nismo želeli.