Za otroke gre

Vedno znova me preseneti, s kakšno gorečo vztrajnostjo novinar Staš Zgonik piše članke na temo cepljenja.

Odnos nekaterih do tistih, ki dvomijo v zgolj pozitivne učinke metode cepljenja, me spominja na odnos mnogih religij do tistih, ki ne verujejo ali pa morda verujejo v drugega boga. Obstaja namreč samo en bog in „pravi“ je tisti, ki ga oznanja določena religija. Vera je eno, vera kot institucija, ki skrbi tudi za svoje (tu)zemeljske interese pa nekaj povsem drugega.

Nič ni torej narobe z vero kot tako, a kako jo njeni predstavniki interpretirajo in oznanjajo pa je, kot tudi tednik Mladina dostikrat poudari, druga plat iste medalje. V vašem tedniku imate dosti povedati o RKC. Tudi sama se v marsičem lahko strinjam z napisanim. A ne morem mimo hipokrizije, ki jo ob tem občutim. Na eni strani zastopate kritičen pogled do besed in dejanj RKC ter celotne zgodovine Cerkve na splošno, na drugi strani pa cepljenje kot metodo zagotavljanja zdravja otrok in celotne populacije, „oznanjate“ kot edino pravo pot, kot edino pravo „vero“.

V resnici je poti do zdravja ogromno, tako na individualni, kot na družbeni ravni. Nekateri stavijo na zdravo prehrano, nekateri na duševno zdravje, nekateri na medsebojne odnose, nekateri na količino stresa v življenju, nekateri na gibanje in rekreacijo, nekateri na točno določeno dieto ... vsak pač izbere svojo pot. A ko pride do teme cepljenja, tu pa je prava in edina zgolj ena pot in sicer obvezno cepljenje otrok, saj le tako bo proti določenim nalezljivim boleznim zaščiten tako posameznik, kot širša družba. Le če boš veroval v „našega boga“ pa je to Alah, Jezus Kristus, Krišna, ... boš odrešen.

Ob tem pa za „religijo“ cepljenja stoji znanost, kot temeljni, absolutno verodostojni argument. Če (večji) del znanstvene stroke trdi, da je metoda cepljenja najboljše zagotovilo za zdravje, potem bo verjetno držalo. Ne glede na to, da je vsak človek v resnici unikaten posameznik in da ne gre prodajati vsesplošnih receptov, ki da so enako primerni in koristni (ter celo obvezni) za vsakogar. A za piko na i vedno sledi še argument „splošne čredne imunosti“, kot v času komunizma „za blagor naroda“.

Nič nimam proti komunizmu, nič proti Cerkvi, nič proti kateri koli religiji, nič proti znanosti ... imam pa težavo z nestrpnostjo. Katerokoli. Vse ima svoje dobre in slabe plati. Prav vse. Tako tudi ideja cepljenja ni le absolutno napačna ali absolutno pravilna. Zato je zares škoda, da nismo vsi skupaj, tako stroka, družba in posamezniki, sposobni odprte debate na to temo, soočenja argumentov za in proti, namesto nestrpnosti na eni in na drugi strani.

A kaj, ko se zdi, da to prav zares ni mogoče v slovenski družbi. To nazorno kaže že „večno“ trajajoč konflikt med „ta belimi“ in „ta rdečimi“, kjer vedno znova vidimo, da Slovenci nismo sposobni strpnosti, sprejemanja drugačnosti in uspešnega reševanja medsebojnih nasprotij. Morda pa je vzrok nestrpnosti preprosto ta, da je mnogo lažje jezo in lastne frustracije stresati izven sebe in po možnosti na tiste, ki živijo in razmišljajo drugače kot ti sam, jih obsojati, sežigati na grmadi, pribijati na križ. Morda pa je resnica ta, da ideja cepljenja potrebuje prevetritev in premislek, tako kot tudi krščanska vera potrebuje razmislek, ali je Jezus zares vstal od mrtvih.

In naj za zaključek navedem misel Arthurja Schopenhauerja: „Vsaka resnica preide tri stopnje, preden je priznana. Na prvi doživi posmeh. Na drugi ji nasprotujejo. Na tretji jo imajo za samoumevno.