Kolumna / Janko Lorenci: Mati zemlja

Ko se prvič po mnogih letih spraviš na hojo ob žici okoli okupirane Ljubljane, vidiš, kako nezadržno mesto požira okolico in z njo vred dobro obdelovalno zemljo. Zginevajo travniki, njive, pašniki, gaji. Kar je enkrat pozidano, asfaltirano ali zastrupljeno, ne bo nikoli več rodilo nič zelenega in užitnega. Mesto zase kar skrbi, za okolje (okolico) pa v svojo dolgoročno škodo bistveno manj. Prestolnica in večja slovenska mesta vsi leže na redkih ravninah z dobro zemljo, vsi se širijo in med njimi se gradijo nove ceste in vse mogoče pritikline našega prebivanja. Vsak dan izgubimo za majhno kmetijo zemlje. Pri tem glede površine obdelovalne zemlje na prebivalca tičimo na evropskem dnu in pridelamo le kako polovico tega, kar pojemo.