Klasično sojenje hitro izginja

Od uveljavitve hitrejših načinov zaključevanja kazenskih postopkov v Sloveniji mineva pet let. Strokovna javnost in tudi akterji kazenskega postopka so se ves ta čas izmikali odgovorom na pomisleke, da novosti (priznanje krivde, pogajanja in sporazumi s tožilstvom ter kaznovalni nalog) povečujejo krivičnost in neenakost v kazenskem postopku. Nekateri so to potihoma priznavali, javno pa tega niso želeli potrditi, češ da ni bilo opravljenih dovolj analiz in ni konkretnih podatkov. Vmes se je uporaba institutov hitrega sojenja izjemno naglo povečevala. V slovenskem kazenskem postopku, ki je donedavnega veljal za sistem z veliko varovalkami in so zato tožilci včasih Slovenijo posmehljivo imenovali »oaza človekovih pravic«, so danes na klasičnem sojenju, kjer lahko obtoženci pred sodnikom povedo kaj v svoj prid, obsojeni le še štirje od desetih obsojencev.

Iz rednih letnih poročil tožilstva izhaja, da je bilo leta 2015 izmed 8006 obsojenih pred kazenskim sodiščem le slabih 42 odstotkov obsojenih po klasičnem kazenskem postopku z vsemi stopnjami. Kar 20 odstotkov (predvsem za blažja kazniva dejanja in ob predpostavki, da so zbrani dokazi o kaznivem dejanju več kot prepričljivi) jih je bilo obsojenih na podlagi kaznovalnega naloga, torej po hitrem postopku, pri katerem obsojenec pred sodnika dejansko sploh ne stopi. Dodatnih 35 odstotkov jih je bilo obsojenih v skladu s še eno novostjo, zaradi katere naj bi bil kazenski sistem učinkovitejši – gre za institut priznanja krivde. To je postopek, pri katerem tožilci obtoženim predstavijo (tudi domnevno zelo prepričljive) dokaze in dejstvo, da bo sodišče po priznanju krivde zagotovo precej prizanesljivejše, kot bi bilo, če bi obtoženi vztrajali, da so nedolžni. V tem postopku obtoženi, ki se odloči priznati krivdo, sicer res stopi pred sodnico oziroma sodnika, a dejansko le zato, da poda izjavo in posluša razsodbo oziroma obsodbo sodišča. Postopek pa se konča brez klasičnega sojenja in zato hitro tudi, če se sklene sporazum med tožilstvom in obrambo oziroma obtoženim, v katerem obtoženi v zameno za nekoliko nižjo kazen in nekatere druge ugodnosti prizna krivdo. Predlani so bili tako obsojeni slabi trije odstotki ljudi.

Med obdolženci, ki jih tožilci na sodnih hodnikih nagovarjajo k priznanju krivde v zameno za nekoliko blažjo kazen, je velika večina socialno šibkejših.

Tako kot vsako leto od začetka uporabe teh institutov leta 2012 se je tudi lani, sicer za malenkost, a vseeno, ta povečala. Lani je bilo s sporazumom, priznanjem krivde ali kaznovalnim nalogom končanih točno 60 odstotkov kazenskih zadev, v katerih so bili obdolženci obsojeni. Le štirje od desetih obdolžencev so bili obsojeni na klasičnem sojenju. To je težava že sama po sebi, saj klasični oziroma redni kazenski postopek obdolžencem zagotavlja neprimerno več pravic in varovalk pred kršitvami pravic kot pa hitri postopki. Dodatna težava so zlorabe hitrih postopkov oziroma obhajanje zakona – to se kaže v nespoštovanju omejitev, ki jih glede pogajanj med tožilci in obdolženci zakon vendarle vsebuje. Pa tudi v (ne)resnosti sodniške presoje priznanj krivde, saj teh sodniki ne bi smeli sprejeti, če krivda neizpodbitno ne izhaja iz dokazov.

Andrejka Luznik, predsednica okrajnega sodišča v Tolminu, kjer zaradi majhnosti sodišča in blažjih kaznivih dejanj, ki jih obravnavajo, sicer nimajo veliko izkušenj s sporazumi oziroma priznanji krivde, pojasnjuje, da je nekaj priznanj krivde vendarle že zavrnila. To pomeni, da je presodila, da obtoženi priznava kaj, česar ni storil, oziroma da dejstva o kaznivem dejanju ne ustrezajo tistim, o katerih sta se »dogovorila« obtoženi oziroma njegov zagovornik in tožilec. Ali še točneje, da dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja, ne ustrezajo zatrjevanju v obtožnem aktu: »Nekaj priznanj krivde sem zavrnila, čeprav so se tožilstvu zdela sprejemljiva, ker sem presodila, da zbrani dokazi ne potrjujejo, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno, kot se je zatrjevalo v obtožnici. Težava je tudi v tem, da se tožilci in zagovorniki dogovorijo na sodnem hodniku. Sodnik mora odigrati svojo vlogo, ko gre na narok, preučiti mora spis, tudi težave, ki bi se lahko pojavile med sojenjem. Sodniku nikakor ne sme biti do tega, da bo zadevo čim prej zaključil.«

Kot primer navaja zadevo z okrožnega sodišča v Novi Gorici, kjer tudi sodi. Šlo je za obdolženca, ki je našel staro bombo iz prve svetovne vojne, jo prinesel do domačije, za neki zid za hlevom, jo začel demontirati, pri tem pa je bomba eksplodirala. Poškodovan je bil zgolj »storilec« kaznivega dejanja. Tožilstvo je zoper njega vložilo obtožbo, da je povzročil splošno nevarnost in ogrozil življenja ljudi in premoženje v okolici. »Človek je želel, da se postopek čim prej konča, in je sklenil sporazum s tožilstvom in priznal krivdo, čeprav je imel zagovornico. Presodila sem, da ni utemeljenega suma, da je storil to kaznivo dejanje, saj so bile okoliške hiše preveč oddaljene, da bi bila nevarnost lahko konkretizirana. Zagovornica se je strinjala z mano, a dodala, da je pač obdolženec želel skleniti sporazum in končati zadevo, čeprav je to nevzdržno. Obdolženec potem za to kaznivo dejanje pred neko drugo sodnico ni bil spoznan za krivega,« pojasnjuje Luznikova.

Ko govorimo o hitrih kazenskih postopkih, se moramo vprašati, kdo so ljudje, ki so predvsem oziroma najpogosteje pod pritiskom priznanja. Pripadniki katerih družbenih skupin so to? Nedvoumnih podatkov o tem ni, saj glede tega ni bila opravljena nobena analiza, niti neodvisna niti je niso opravili na ministrstvu za pravosodje, od katerega bi kaj takega pričakovali, saj so bile te revolucionarne novosti v kazenskem postopku sprejete na njegovo pobudo.

Lahko pa si pomagamo z izkušnjami iz ZDA, kjer so izumili in do potankosti izpopolnili kazenski sistem hitrih postopkov brez sojenja in kjer je danes na klasičnem sojenju obsojen le vsak dvajseti obsojenec, vsi drugi pa po hitrih postopkih. Gotovo med obdolženci, ki se znajdejo pod pritiskom priznanja, niso predvsem bogati in vplivni, ki si lahko privoščijo drage, a dobre nasvete odvetnikov, kdaj je priznanje ali sporazum s tožilstvom v njihovo korist oziroma, morda še pomembneje, kdaj ne. Drugače pa je, ko govorimo o povprečnem obdolžencu, saj je med takšnimi največ socialno najšibkejših.

Na ministrstvu za pravosodje potrjujejo, da analize posledic postopkovnih novosti (glede uporabe in zlorab, pa tudi glede povzročanja neenakosti pred zakonom) še niso opravili. A še letos naj bi takšno raziskavo prijavili na javni agenciji za raziskovalno dejavnost in jo, če bodo s prijavo uspešni, tudi izpeljali. Ker podatkov, na katere bi se lahko oprli, ni in ker se mudi z implementacijo nekaterih evropskih direktiv, še dodajajo na ministrstvu, v prihajajoči obsežnejši spremembi zakona o kazenskem postopku (ZKP-N) ni sprememb glede omenjenih institutov, ki bi ali omejile zlorabe oziroma napačno uporabo hitrih postopkov ali zmanjšale neenakost pred zakonom, ki jo povzročajo. Toda prav ta sprememba zakona bo, opozarjajo številni, le še povečala neenakost pred zakonom oziroma omogočila nove zlorabe.

Pet let po uvedbi hitrih kazenskih postopkov še ni bila opravljena nobena analiza posledic uporabe (in zlorab) teh postopkov ter povzročanja neenakosti pred zakonom.

Predsednik odvetniške zbornice mag. Roman Završek pojasnjuje, da odvetniška zbornica s podatki o morebitnih zlorabah instituta sporazuma in priznanja krivde v kazenskem postopku ne razpolaga. »Dopuščamo pa možnost, da so takšne zlorabe, zlasti siljenje obdolžencev k priznanju krivde, lahko podane v primerih, kadar stranka nima zagovornika, oziroma v primerih, kadar se posameznik v kazenskem postopku zagovarja sam, brez pomoči odvetnika.« Ker odvetniki v takšnih postopkih niso udeleženi, v zbornici nimajo povratnih informacij o tem, kaj se v teh postopkih dogaja. »Menimo pa, da se bo število priznanj med ekonomsko šibkejšimi posamezniki še povečalo z uveljavitvijo novele ZKP-N, ki ji odvetniška zbornica, kot je znano, nasprotuje tudi zato, ker bodo z njeno uveljavitvijo najbolj prizadete ravno pravice ekonomsko šibkejših osumljencev oziroma obdolžencev.«

Razlog za opozorila odvetniške zbornice je predvsem največja novost, ki se obeta – z novelo zakona o kazenskem postopku se dejansko odpravlja sodna preiskava in bo iskanje, predlaganje in izvajanje dokazov v korist obdolženca v celoti prepuščeno obrambi sami, socialno šibkejši obdolženci pa si obrambe (vsekakor pa ne dobre) ne morejo privoščiti.

Kazenski odvetnik dr. Blaž Kovačič Mlinar opozarja, da bo prihajajoča sprememba kazenskega postopka »zgolj še avtocesta ali vsaj hitra cesta do še več priznanj krivde in na splošno zaključkov postopkov brez sojenja«. Preiskava, ki je zdaj v domeni sodišča, pravi Kovačič Mlinar, bo tekla na tožilstvih in na policiji, tam pa bodo priče lahko zasliševali brez prisotnosti obdolženca oziroma njegovega odvetnika, in ko bodo zbrali dokaze, bodo vložili neposredno obtožnico. »Ko bo obdolženec obtožnico dobil, bo vsebovala zgolj obremenilne dokaze, saj do prejetja obtožnice sploh ne bo imel pravice predlagati dokazov sebi v prid. Ko bo nekdo, ki ni v dobrem gmotnem stanju, dobil tisti kup obremenilnih dokazov, ki sploh še niso bili preverjeni, ali zdržijo ali ne, in bo postavljen pred dejstvo, da priznanje prinaša ugodnejšo kazen, sem prepričan, da se bo še več obdolžencev odločilo za priznanje.«

Kar zadeva zlorabe v hitrih kazenskih postopkih, enako kot sodnica Andrejka Luznik tudi Kovačič Mlinar opozarja, da je »problematično dogajanje pred predobravnalnim narokom, ko se tožilec in obdolženec vidita na hodniku, tožilec mu seveda pove, kakšno kazen bo predlagal v primeru priznanja, in najpogosteje prava neuki obdolženec, ki je pogosto brez odvetnika, je pod velikim pritiskom, da prizna«. Pravilno in v skladu z zakonom, ki za pogajanja zahteva prisotnost odvetnika, bi bilo, »da tožilec pošlje vabilo na pogajanja in obdolženec tja pride z zagovornikom in sklenejo sporazum. A razen specializiranega državnega tožilstva, ki se ukvarja z najhujšimi primeri gospodarskega kriminala, na regionalnih tožilstvih tega skorajda ne izvajajo. To tožilci neradi delajo tudi zato, ker jim vzame čas in daje dodatno delo. Najlažje je priti na predobravnalni narok in se pogovarjati na hodniku. To pa je obhajanje določb o sklepanju sporazuma, bližnjica, ki je z ustavnega vidika pravice do obrambe po mojem mnenju sporna.«

Prihodnost slovenskega kazenskega postopka Kovačič Mlinar vidi v popolni amerikanizaciji. Ob tem dodaja, da večina kazenskih postopkov v Sloveniji ni sprožena zoper storilce hudega gospodarskega kriminala. »Tega je velika manjšina. Velika večina je še vedno obdolžencev, ki so slabše izobraženi, prava neuki, z nižjimi dohodki, ki si ne morejo privoščiti odvetnika in ki včasih tudi slovenski jezik malo slabše obvladajo, zato gre za še posebej ranljivo skupino ljudi, ki bodo z novelo zakona o kazenskem postopku postali še primernejši za te vrste zlorab.« Take osebe si bodo po njegovih izkušnjah zelo težko privoščile nadaljevanje postopka, potem ko bosta policija in tožilstvo zbrala že vse obremenilne dokaze, one pa še ne bodo imele možnosti nič predlagati.

V sodni preiskavi, kot jo poznamo danes (in jo bodo z novelo kazenskega zakonika odpravili), lahko obdolženec sam oziroma njegov zagovornik predlaga dokaze v svoj prid in preiskovalnemu sodniku predlaga, naj nekatere okoliščine dodatno poizve, in sodišče praviloma potem to tudi stori. Zato so zbrani dokazi o kaznivem dejanju bližje dejanskemu stanju, bližje temu, kaj se je res zgodilo oziroma se ni zgodilo.

Po novem tega ne bo več, pač pa bo obdolženec prvič lahko kaj povedal šele na glavni obravnavi. »Odvetniška zbornica je ves čas opozarjala na te vidike spremembe zakona, a se ni nič prijelo. Tudi tožilci in policisti so bili proti iz svojih razlogov, niti sodniki temu niso naklonjeni, a minister je obljubil, da bo odpravil preiskavo, pa naj stane, kar hoče, imam občutek,« zaključuje Blaž Kovačič Mlinar.

Preberite tudi intervju z dr. Katjo Šugman Stubbs, ki na Pravni fakulteti Kalifornijske univerze v Berkeleyju preučuje ameriški plea bargaining oziroma pogajanja o priznanju krivde v kazenskem postopku. Sprašuje Peter Petrovčič.