Starodavni običaj o ženskah, ki v patriarhalni družbi prevzamejo moško identiteto

Plesna predstava o ženskah, ki so preveč ljubile istega moškega, ki ga več ni.

V Plesnem teatru Ljubljana so premierno uprizorili plesno predstavo Tobelija, ki je nastala po motivih istoimenske drame enega najboljših sodobnih črnogorskih dramskih piscev Ljubomirja Đurkovića. Tobelija je ženska, ki po starodavnem običaju (poznan v Albaniji, Črni Gori in na Kosovu) prevzame moško identiteto. Režiser Nick Upper je skupaj s koreografinjo Rosano Hribar ustvaril urbano tragedijo o treh ženskah dveh generacij, usodno zaznamovanih s tragično izgubo ljubljenega. Ponovitev predstave bo 5. junija ob 20.00.

Starodavni običaj tobelij, žensk, ki v visoko patriarhalni družbi prevzamejo moško funkcijo, ko iz različnih razlogov ni več moških, so si kot motiv za ustvarjanje predstave vzele koreografinja Rosana Hribar in sodelavki Urša Rupnik in Maša Kagao Knez, ki so črpale iz emocije "življenja brez moškega," ki pripada tako nekdanjemu kot sedanjemu času.

Zgodba, prepletena z izgubo ljubljene osebe, se lahko danes dogaja kjerkoli; gre za urbano tragedijo o treh ženskah dveh generacij, usodno zaznamovanih s tragično izgubo ljubljenega; bodisi sina (Vida: Rosana Hribar), bodisi brata (Ana: Urša Rupnik) bodisi moža (Bojana: Maša Kagao Knez), ki so poslej obsojene na življenje druga z drugo in z odsotnim moškim, s katerim je [bila] vsaka intimno povezana.

Plesna predstava Tobelija gradi na večnih motivih, ki se pojavljajo na eni strani v želji in hrepenenju »pripadati« in po drugi strani v ujetosti v okolje, brezizhodni situaciji, strasti in jezi, žalovanju in hrepenenju, zaničevanju in usodni prepletenosti ter obsojenosti na večno vračanje v preteklost. Moški je umrl. Ostal je grob in občutek izgube, zapostavljenosti in grenkobe, ki ga hrani predvsem strah pred vsem, kar preizprašuje trdna prepričanja.

Tobelija je podoba sveta, v katerem se naglo spreminjajo vrednote in ideali, medtem ko vprašanje ženske emancipacije postaja vse bolj aktualno tako v luči izgubljanja (že) priborjenih pravic žensk kot spreminjajoče se identitete (odsotnih) moških. Tobelija je vzvratno ogledalo razbitih identitet človeštva in slika o uničujoči patriarhalnosti sveta.

Rosana Hribar je ena najvidnejših predstavnic generacije sodobnih plesalcev iz zgodnjih sedemdesetih let. Šolanje je zaključila na Akademiji za ples v Ljubljani in magistrirala iz umetnosti giba na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. V zadnjih dveh desetletjih je kot plesalka in koreografinja sodelovala s skoraj vsemi najpomembnejšimi slovenskimi koreografi, z mnogimi gledališkimi režiserji ter s sodobno plesnimi in baletnimi skupinami doma in v tujini. Za svoje avtorsko delo je prejela najvišjo nagrado za izjemne umetniške dosežke mesta Ljubljane, Župančičevo nagrado ter najvišjo državno nagrado, nagrado Prešernovega sklada 2015. V zadnjih letih še posebej izstopajo serije spektakularnega trans-žanrskega pas de deux, ki sta jih v tandemu s koreografom in plesalcem Gregorjem Luštkom izpopolnila v edinstven plesni organizem. Nagrade na nekaterih najuglednejših mednarodnih plesnih tekmovanjih so afirmirale njuno plesno dovršenost, ki jo plesalca v Ljubljani gradita in vzdržujeta v mednarodno neprimerljivih pogojih.

Niko Goršič je kot igralec diplomiral leta 1970 na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo v Ljubljani. Prispeval je k uveljavljanju mednarodnega ugleda Slovenskega mladinskega gledališča. Z gledališčem ter kot igralec in režiser je bil gost na okoli 300 festivalih v 34 državah. Ozavestil je gledališki postmodernizem na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Že v 1970‑ih letih se je pojavljal tudi kot performer ter inoviral igralstvo z igralsko tehniko »puzzle« kot kombinacijo različnih tehnik. Leta 1999 je ustanovil Globalni teater, v okviru katerega raziskuje interakcijo dramskega gledališča in gledališča performansa. Do sedaj je sodeloval s 39 gledališkimi institucijami, odigral okoli 200 vlog in zrežiral okoli 30 predstav. Trenutno se posveča oblikovanju kulturne paralele na Balkanu in režira v Sloveniji, na Hrvaškem, v Črni Gori, Makedoniji in Bolgariji ter na Slovaškem. Je prejemnik 32 priznanj in nagrad, med katerimi jih je največ z gledališkega področja. Študiral je tudi umetnostno zgodovino in glasbo, deloval kot urednik in novinar (Mladina) ter se ukvarjal s plesno in likovno kritiko (Naši razgledi, Dnevnik, Večer, Pozorište idr.). Med drugim je ustanovitelj nagrade Zlata ptica za mlade ustvarjalce.

Koreografija in izbor glasbe: Rosana Hribar, izvajalke in soustvarjalke giba:Rosana Hribar, Maša Kagao Knez, Urša Rupnik, režija in scenografija: Nick Upper, dramaturgija: Andreja Kopač, oblikovanje luči: Aljaž Zaletel, glasba: Bocet la Înmormântare Stupca (Ciprian Porumbescu) Suceava, Sabu Martinez: Sabu’s Jazz Espagnole Disc 1, TRAG: Jovano, Jovanke (instrumental) – (LIVE) Banjaluka 2013, Vasko Atanasovski, Vlatko Stefanovski, SPSCO: Jovano, Jovanke, Balkan Blues (Varius Artists), Disc 1: Vasile Pandelescu: Dela Hulbesti (Si Voce), Çiğdem Taştan: Jovano, Jovanke, izdelava kustumov: Katarina Škaper