Dva leva / Vlado Miheljak: Ples s sabljami in vrčki piva

Odkar so Američani proti koncu druge svetovne vojne ob razposajenih zvokih Glenna Millerja, z najlonskimi nogavicami za dekleta in žene ter čokoladami za njihove otroke vkorakali v izčrpano Evropo, se je povsod, kjer je bil in do koder je segel ameriški vpliv, oblikovalo odvisno partnersko razmerje. Pravzaprav veliko bolj kot v coni sovjetske dominacije, kjer so Ruse sicer morali prenašati, ni pa jih bilo treba ljubiti. In jih tudi niso ljubili, kot je svobodna Evropa nekritično ljubila Američane. Tega ni spremenila celotna zgodovina povojne Amerike kot velesile. Ne vietnamska vojna, ne iraška vojna, ne intervencije na Balkanu, v Libiji, v Afganistanu ... Od velikih zahodnoevropskih držav je Francija, ki je leta 1966 pod vladavino muhastega De Gaulla celo zamrznila članstvo v Natu in kasneje v Chiracovem mandatu neposredno nasprotovala Bushevi intervenciji v Iraku, še najbolj kazala svojo avtonomijo, na drugi strani pa sta bili zlasti Velika Britanija in (Zahodna) Nemčija vseskozi nekritični zaveznici. Prva iz naslova zgodovinske in kulturne povezanosti, druga zaradi odgovornosti poteka in izteka druge svetovne vojne. Sicer je tudi Schröder nasprotoval intervenciji v Iraku, a nikoli ni bilo v uradni politiki Nemčije zaslediti resnejših protiameriških sentimentov. Tudi ko je ta delovala mimo vseh pravil diplomacije in mednarodnega prava.