Pamflet / Bernard Nežmah: Stare in bodoče smrti

Vrhovno sodišče je zavrnilo tožbo hčere enega izmed na smrt obsojenih na Kočevskem procesu oktobra 1943. Razsodilo je, da tedanje partizansko sodišče ni kršilo načel poštenega sojenja. – Človek ne bi verjel: na hitrem sojenju v treh dneh, kjer so bili uradni zagovorniki indolentni pri branjenju svojih klientov, kjer sploh ni bilo pogojev, da bi na proces lahko prišle priče v prid obtoženih, kjer so sodili po partizanskih odlokih in ne po zakonih okupirane kraljevine … A pustimo ob strani sporni pravni aspekt in osvetlimo predzgodbo. Po italijanski kapitulaciji se je na grad Turjak zateklo 700 vaških stražarjev, četnikov in civilistov, ki so se po nekajdnevnem spopadu s partizani predali. 21 jih je potem končalo pred naglim sodiščem, kaj pa preostali? Enciklopedija Slovenije beleži, da so jih od 659 ujetih partizani usmrtili več kot 200. Ubit je bil vsak tretji ujetnik. Grozljiv poboj vojnih ujetnikov! Zločin, ki se ga je sramoval celo legendarni predsednik borcev Janez Stanovnik, ki je imel na spominskem partizanskem srečanju leta 1943 izjemen govor - ki je bil sicer pospremljen z žvižgi - in v katerem je dejal: »Naši so že v Velikih Laščah 59 komandantov usmrtili. Najbolj težka stvar je bila smrt ranjencev, 28 jih je bilo na gradu. Ti ranjenci so bili usmrčeni, ne od vojske, ampak od naše policije. VOS je prišel, vojsko odstranil in oni so izvršili to usmrtitev. To je dejanje, ki ga mi vsekakor obsojamo.« Hladnokrvni poboj ranjencev je sramota za partizansko gibanje. V tej luči je gledati pravno farso Kočevskega procesa: 59 častnikov, ki so vodili bitko s partizani, niso postavili pred sodišče, ampak so jim poslali krogle v glavo, za 21-terico njihovih podrejenih pa so uprizorili sojenje!???