Film / Ženska, ki je odšla

zelo za

Mati revolucije.

Ko je smučal Bojan Križaj, so v slovenskih tovarnah ustavljali stroje, v šolah pa prekinjali pouk, da so lahko gledali njegove nastope. Ko pa s svojim filmom prisrfa filipinski auteur Lav Diaz, morajo ljudje vzeti dopust – običajno namreč trajajo okrog osem ur, toliko kot šiht. Takšni sta bili Melanholija in Uspavanka za otožno skrivnost. No, Ženska, ki je odšla, posneta po Tolstojevi noveli Bog vidi resnico, a čaka, traja le štiri ure, a to so štiri ure, ki si za maščevanje res vzamejo čas. Maščevanje ni kot noč po neprespani noči – in maščevanje, ki jemlje čas, je tu res jed, ki najbolj tekne hladna. Horacia (Charo Santos-Concio) preživi 30 let v ječi, a se izkaže, da je nedolžna – umor neke ženske ji je podtaknil nekdanji zaročenec, Rodrigo Trinidad (Michael De Mesa), posesivni sin bogataša, to pa zato, ker ni prenesel, da se je poročila z drugim. Rodrigo je izkoristil svoj privilegirani razredni položaj – in jo eliminiral, izključil, »odpustil«.

Tudi njeno maščevanje je zato razredno, razrednost njenega maščevanja pa še dodatno poudari dejstvo, da se film, ki je lani osvojil beneškega zlatega leva, dogaja leta 1997, ko je Britanija izgubila še eno kolonijo (Hongkong) in ko so na filipinskem Mindanau serijsko ugrabljali bogataše, »tuje investitorje«. Horacia po vrnitvi iz ječe podnevi materinsko in nesebično pomaga revnim in brezdomnim, socialnim outsiderjem, ponoči pa – po malem kot vampir, po malem kot Batman (»res sem kreatura noči«) – sebično, a počasi, zelo precizno in potrpežljivo kuje maščevanje, atentat na elito, ki je njeno željo – strast, življenje, prihodnost – izsušila. Njeno maščevanje je dialektično: ni videti kot cilj, temveč kot proces, kot pot do cilja, kot Bog, ki vse vidi, a čaka. In bolj ko Rodrigu – eliti – zateguje zanko, bolj ustvarja revolucionarno atmosfero, v kateri mu jo bo lahko do konca zategnil kdorkoli. (Kinodvor)