Portret / Mitja Vrhovnik Smrekar, skladatelj

Uglasbeni Shakespearovi soneti, ki jih je lani v okviru tematskega festivala Shakespeare za vedno v Cankarjevem domu pripravil s svojo matično skupino Bossa de Novo ter igralcema Borisom Cavazzo in Urško Taufer, razkrivajo njegov pristop v skladateljskem delu. S Primožem Vitezom, prijateljem in pevcem Bossa de Nove, sta izbrala nekaj sonetov iz obeh delov zbirke sonetov angleškega barda; torej iz prvega, namenjenega moškemu, in drugega, namenjenega temni gospe. Najbolj znanega med njimi, Sonet 130, ki v prevodu Janeza Menarta nosi naslov Ne, ona nima žametnih oči, pa sta pripravila v kar petih izvedbah – v angleškem izvirniku, portugalščini, italijanščini in dvakrat v slovenščini. Z različnimi uglasbitvami istega soneta sta hotela poudariti, da gre v Shakespearovih sonetih za variacijo ene in iste teme, ljubezenskega »razmerja med dvema človekoma«, saj to »žene človeštvo naprej na mikroravni in na splošno«.