Begunci bežijo iz Slovenije

Na prehodu v leto 2016 je Slovenijo po t. i. balkanski begunski poti prečkalo okoli pol milijona beguncev. Odtlej smo poslušali opozorila, da bo državo prej ali slej preplavilo več sto tisoč teh ljudi, spremenili so se številni zakoni, ki so aktualnim in bodočim prosilcem za azil vzeli številne pravice, da bi bila Slovenija ne le od znotraj, pač pa tudi od zunaj jasno videti kot do beguncev neprijazna država. Poslanci so sprejeli celo zakon, ki omogoča, da v primeru »neobvladljivega pripada beguncev«, Slovenija v celoti preneha spoštovati mednarodne konvencije o človekovih pravicah in preneha sprejemati prošnje za azil. O zakonu zdaj odloča ustavno sodišče. Kakšno pa je stanje na terenu? Koliko je beguncev, za katere država (neuspešno) išče namestitev zaradi odpora lokalnega prebivalstva?

Slovenija se je takoj po »zaprtju« balkanske begunske poti pred dobrim letom dni v skladu s solidarnostnim dogovorom o porazdelitvi »begunskega bremena« med državami članicami EU zavezala sprejeti 567 ljudi. Sistem kvot naj bi bil odgovor na zapiranje mej s strani nekaterih držav članic EU, nekatere države pa še vedno spoštujejo vsaj minimalne mednarodne standarde na področju človekovih pravic in begunce še sprejemajo. Oziroma kot je pred časom dejal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks: »Zapiranje meje, za katero se odločijo posamezne države, ne more biti uspešno, ker obstajata dve državi, ki na svojih mejah ne moreta postaviti ograje, Italija in Grčija. Teh dveh držav ne moremo kar pustiti, da se s tem vprašanjem ukvarjata sami. To bi bilo povsem nepravično in nevzdržno.«

Slovenija je doslej v dobrem letu dni sprejela le 199 ljudi, prosilcev za azil iz omenjene kvote. V tem času je bilo odločeno o 152 prošnjah za mednarodno zaščito, 138 oseb je v Sloveniji dobilo azil, sedem pa subsidiarno oziroma začasno zaščito. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve se »od 199 premeščenih oseb na ozemlju Republike Slovenije na današnji dan nahaja 173 oseb«. Na 12 tisoč prebivalcev po en begunec torej. Še precej bolj od napovedi, da bo Slovenijo preplavilo na sto tisoče tujcev, se razlikuje podatek o številu mladoletnikov brez spremstva, torej nepolnoletnih oseb, ki potujejo brez staršev ali zakonitih zastopnikov, ki so v Sloveniji zaprosili za azil. V prvih petih mesecih letos jih je za mednarodno zaščito zaprosilo 138, po podatkih urada za oskrbo in integracijo migrantov pa jih je v Sloveniji trenutno nastanjenih le 27.

Slovenijo trajno ali začasno zapuščajo celo ljudje s priznano mednarodno zaščito. V tujino gredo na delo, ki ga v Sloveniji ne morejo dobiti.

V Sloveniji torej ostane le eden od petih mladoletnikov in otrok brez spremstva, še preden bi bilo odločeno o njihovi prošnji za azil. Zakaj je tako? Marina Uzelac, ki je na Slovenski filantropiji pristojna za področje mladoletnih migrantov in mladoletnikov brez spremstva, pojasnjuje, da »se je to vedno dogajalo in se vedno bo. Tako je v vseh državah in Slovenija ni nobena izjema.« Razlogi za to so po njenih izkušnjah različni: »Nekateri gredo naprej, ker menijo, da jim bo drugje bolje, da bodo lažje dobili status in službo, kar je še posebej pomembno za vse tiste, ki preživljajo družino, svoje starše in brate in sestre doma ali v kakem begunskem taborišču.« Marina Uzelac opozarja, da je problematično predvsem to, kako odhajajo oziroma potujejo. Meje se namreč vse bolj zapirajo in pot po Evropi je vedno bolj mogoča le s pomočjo tihotapcev. »Tu pa se odpirajo številne možnosti za zlorabe. Neka raziskava na Švedskem je recimo pokazala, da je bilo 80 odstotkov otrok in mladoletnikov brez spremstva, ki so prišli na Švedsko, med potjo zlorabljenih oziroma izkoriščanih na tak ali drugačen način. Še posebej fantje, ki nimajo dovolj denarja, da bi si omogočili pot naprej in ki nimajo dobre socialne mreže, kriminalne združbe pogosto izkoriščajo za prisilno žeparjenje, beračenje ali celo prostitucijo.« »Če smo iskreni v tem, da bi radi zaščitili te mlade in ranljive ljudi, potem bi jim lahko omogočili varne poti, saj tega, da bodo prihajali in odhajali, ne moremo spremeniti. Če so vzpostavili dublinski sistem obravnave beguncev, bi z lahkoto, če bi to res želeli, z mednarodnim povezovanjem vzpostavili tudi mehanizem, ki bi tem mladoletnikom omogočal varno pot po Evropi. Gre namreč za najranljivejšo skupino beguncev. Ker nimajo nikogar, lahko hitreje zaupajo nekomu, ki nima najboljših namenov,« pojasnjuje Marina Uzelac.

Poleg tega Marina Uzelac opozarja, »da državo zapuščajo tudi ljudje, ki imajo v Sloveniji priznano mednarodno zaščito, kar se nekoč ni dogajalo«. Večina jih Slovenijo zapušča za stalno ali pa vsaj začasno, da gredo v kako drugo državo članico EU, da zaslužijo vsaj nekaj denarja za preživetje, saj v Sloveniji nimajo realnih možnosti, da bi dobili delo.