Primer Iranca v predkazenskem postopku

Specializirano državno tožilstvo je ta teden sporočilo, da v zvezi s sumom pretakanja denarja iz Irana prek NLB na račune v tujino poteka predkazenski postopek. V letih 2010 in 2011 policija sicer predkazenskega postopka ni začela. Tedaj jih je o primeru obvestil urad za preprečevanje pranja denarja, a iz vsebine obvestil in iz preverjanj policije tedaj niso izhajali »elementi nobenega uradno pregonljivega kaznivega dejanja«, so sporočili iz policije.

V slovenski sodni praksi namreč pranje denarja ni samostojno kaznivo dejanje. Odbor strokovnjakov Sveta Evrope za presojo ukrepov za preprečevanje pranja denarja (MONEYVAL) je recimo Slovenijo že večkrat opozoril, da ima sicer odlično zakonodajo, a kljub temu ni obsodb. Pred slovenskimi sodišči naj bi v praksi obstajal »predpogoj, čeprav ni eksplicitno zahtevan v zakonodaji, da se dokaže točno, iz katerega predhodnega kaznivega dejanja izvira umazano premoženje«, da so osumljenci potem tudi zares spoznani za krive, so zapisali leta 2010.

Kako zapleteni so ti postopki dokazovanja, kaže primer »Achenbach«. Leta 1996 je nemški državljan Achenbach v Sloveniji s ponarejenim potnim listom na ime fiktivnega podjetja iz izmišljene države odprl račun in nanj prelil 12 milijonov mark iz neke nezakonite igre na srečo na Poljskem. Proces je v Sloveniji trajal deset let, končal pa se je z oprostilno sodbo, češ, da »kaznivega dejanja ni mogoče označiti za pranje denarja«.

V tem času je bil Achenbach v Nemčiji že pravnomočno obsojen, Slovenija pa je obsojencu vrnila šest milijonov evrov. Ker zakonito niti računa v Sloveniji ni mogel odpreti, mu je država denar nakazala kar na račun njegovega odvetnika Janeza Starmana. A Achenbachu tudi to ni bilo dovolj, zaradi česar je zahteval še 1,2 milijona evrov odškodnine plus obresti. Vrhovno sodišče je to zahtevo sicer potem dokončno zavrnilo.

Primer »Iranec« pa je še veliko bolj zapleten. V njegovem primeru bi recimo tožilstvo sprva moralo dokazati, da je bil nakazani denar uporabljen za kaznivo dejanje. Recimo za gradnjo atomske bombe v nasprotju z odločitvijo Varnostnega sveta OZN, šele potem bi bila lahko »oteževalna« okoliščina domnevno pranje denarja. Drugo pa je, če se bo npr. specializirano državno tožilstvo odločilo preiskati morebitne podkupnine odgovornim, ki so Irancu omogočile, da je prek NLB posloval s (pre)nizkimi provizijami. Kako visoki dokazni standardi so potrebni v teh primerih, pa vemo na primer že iz procesa Patria, ko je bil prinašalec podkupnine v Avstriji obsojen na zaporno kazen in jo tudi odslužil, v Sloveniji pa so sodišča vse sodbe zoper politike razveljavila.

Preberite tudi članek Boruta Mekine »Spet smo mednarodni teroristi: Je NLB prala iranski denar, namenjen njihovemu razvoju jedrskega orožja?«.