Auguste Rodin: Umetnik, ki je kipom vrnil živost

Auguste Rodin je bil kipar, ki si je želel slave in priznanja, postal pa je eno največjih imen v zgodovini umetnosti. Ne preseneča, da letos, ko zaznamujemo stoletnico njegove smrti, muzeji in galerije po vsem svetu pripravljajo posebne razstave, s katerimi se bodo poklonili spominu nanj in široki javnosti podrobneje predstavili njegov izjemni umetniški opus.

V času, ko je Rodin ustvarjal, njegov uspeh vseeno ni bil nekaj samoumevnega. V drugi polovici 19. stoletja je za dober kip veljal tisti, ki je bil lep, dekorativen in zglajen, on pa je pred umetnostne komisije v domačem Parizu prinašal dela, polna bul, grud in vdolbin. Njegovo kiparstvo so takrat zavračali, čeprav ga danes slavimo ravno zato, ker je kiparstvu vrnil živost, ki mu jo je akademska umetnost s pretiranim slavljenjem popolnosti pred tem odvzela. Dovolil je, da se svetloba igra na neravnih ploskvah skulptur, in prav to je povzročilo, da so figure videti drugače od del drugih kiparjev, da so videti, kot bi bile žive.

Kipar ima pri izdelavi kipa praviloma na voljo dve možnosti. Nekateri jih ustvarjajo tako, da na osnovo dodajajo nov in nov material, drugi tako, da ga od osnove odvzemajo. Ko je pred kiparjem velik marmorni blok, mu umetnik obliko daje tako, da kamen odvzema. S tem postopkom, s postopnim odvzemanjem posameznih kosov in koščkov iz ogromne bele marmorne gmote, je nastala skulptura Poljub.

Podoba, ki v višino meri skoraj dva metra, v širino pa več kot meter, je bila izvirno zamišljena kot del kompleksnih Vrat pekla, na katerih naj bi prikazovala Paola in Francesco, lika iz Dantejeve Božanske komedije, ki ju je njen mož zalotil pri prvem poljubu in sta bila zato obsojena na večni pekel. A Rodin si je premislil, češ da motiv ne sodi najlepše k drugim »sestavinam« vrat, in pozneje ga je izklesal kot samostojen kip precej večjih razsežnosti. Podoba objetih golih ljubimcev med poljubom, ustvarjena med letoma 1889 in 1898, je postala eno najbolj znanih kiparskih del.

Zakaj, se morda sprašujete, je prav ta kip nekaj posebnega. Spet zato, ker Rodin pri ustvarjanju ni upošteval navodil svojega časa o tem, kako naj bo videti kip. Zgledoval se je po nedokončanih Michelangelovih Sužnjih in ustvaril kip s popolnoma dodelanima, gladkima figurama ljubimcev, življenje pa je vdihnil tudi podstavku, ki je čisto drugačen, grob. Nastali sta figuri, ki sta kopija resničnosti, preostanek umetnine pa ne predstavlja ničesar konkretnega, je le obdelan kamen, le kip. Zgodba od tod seveda vodi v sedanjost, k abstraktnim skulpturam, ki si jih danes lahko ogledujemo v tako rekoč vsaki galeriji ...

Toda Rodin sploh ni bil najboljši, ko je ustvarjal v marmorju. Vrhunski je bil, ko se je loteval drugega načina ustvarjanja, torej tistega, pri katerem kipi nastajajo tako, da na osnovo dodajamo novo in novo plast materiala. Ta način ustvarjanja najpogosteje enačimo z ustvarjanjem z glino in tudi pod Rodinovimi rokami so iz grud gline nastajale figure druga za drugo. Sčasoma so na podlagi teh figur začeli nastajati kipi, uliti iz brona. Tudi tisti, ki so prepoznani kot njegova najboljša dela.

Umetniško pot je začel z risanjem. Rodil se je v delavski družini in prve risbe ustvaril pri desetih letih. Tri leta je obiskoval Petite École, šolo, ki se je specializirala za umetnost in matematiko, in se tam učil risanja in slikanja. Na École des Beaux-Arts ga niso sprejeli in začel se je preživljati kot obrtnik in ustvarjalec okraskov za arhitekture, ki so rasle po Parizu. Zaradi sestrine smrti se je za kratek čas pridružil enemu od katoliških redov, a se je kmalu vrnil k poklicu in se ob delu izobraževal pri kiparju živalskih podob Antoine-Louisu Baryeju. Ta je močno vplival nanj. Leta 1864 je zaživel s šiviljo Rose Beuret in z njo kljub burnim drugim razmerjem vztrajal vse življenje. Ko se jima je leta 1866 rodil sin, je že poskušal s prijavami na veliko razstavo Pariški salon, a neuspešno.

S studiem, v katerem je bil zaposlen naslednjih šest let, je veliko časa preživel na gradbiščih v Belgiji in v tem obdobju je potoval tudi v Italijo. Tam si je ogledal Michelangelove in Donatellove kipe in to je za vedno pustilo sledi v njegovem kiparstvu. Trdil je, da ga je prav Michelangelo osvobodil akademske skulpture.

Po vrnitvi v Francijo je ustvaril kip iz brona v človeški velikosti, poimenoval ga je Bronasta doba in z njim se mu je uspelo prebiti na Pariški salon. A tam so ga obtožili, da je skulpturo človeka odlil z uporabo mavčnih ovojev in da je kiparski goljuf. Zahteval je preiskavo, izpeljali so jo in potrdila je, da kip ni ponaredek. Zaradi tega incidenta je naslednje kipe ustvarjal v nadnaravni velikosti in se, še vedno reven, naselil na levem bregu Sene, kjer je ustvaril kip Janeza Krstnika. Z obema deloma je počasi pridobival slavo in v ateljeju so se začeli oglašati prvi slavilci in študentje.

Prek službenih zvez in poznanstev je leta 1880 zmagal na natečaju za portal novega pariškega Muzeja dekorativnih umetnosti in začela so nastajati prej omenjena Vrata pekla po motivih Božanske komedije. Šest metrov visokih in štiri metre širokih vrat žal ni povsem končal (iz mavčnega osnutka so pozneje vseeno ulili nekaj različic bronastih vrat), toda prav z njih izvirajo številne figure, ki jih danes občudujemo v muzejih po vsem svetu in jih je skupno kar 186. Poleg omenjenega Poljuba je najznamenitejši gotovo Mislec, ki je izvorno prikazoval Danteja, avtorja Božanske komedije, včasih so ga opisovali tudi kot Adama, Prometeja ali celo Rodina samega. Podoba moškega, ki si med sedenjem z roko podpira glavo in je zatopljen v misli, a njegovo močno telo hkrati daje slutiti, da je sposoben velikih dejanj, je bila že od nastanka priljubljena, ko jo je Rodin leta 1904 povečal, pa se je njena priljubljenost še okrepila. Ne preseneča, da ena od različic kipa stoji tudi na Rodinovi grobnici.

Z naročilom za muzej sta prišla brezplačni atelje in nova umetniška svoboda. Pustil je službo oblikovalca v tovarni porcelana in se začel preživljati z zasebnimi naročili. Leta 1883 je privolil v vodenje tečaja in na njem spoznal 18-letno Camille Claudel, kar je vodilo v burno ljubezensko razmerje in velik medsebojen vpliv, saj je bila tudi sama umetnica. V tem obdobju je Rodin ustvaril še eno, sprva zavrnjeno, danes pa izjemno umetniško delo – spomenik znamenitemu francoskemu pisatelju Honoréju de Balzacu, ob tem pa še zgodovinski spomenik za mesto Calais, ki je pri naročnikih tedaj prav tako sprožil val negodovanja.

Mesto Calais je že desetletje prej, preden se je za spomenik začel zanimati Rodin, snovalo zgodovinski pomnik, posvečen šestim meščanom, ki so bili pripravljeni za someščane žrtvovati življenje in so h kralju Edvardu III. prostovoljno prišli na obglavljenje in bili kasneje na prošnjo njegove žene pomiloščeni. Rodin je zasnoval bronasto skulpturo, ki tehta kar dve toni, figure pa so visoke dva metra. A ker jih je postavil nizko, ker podnje torej ni umestil visokega podstavka, kakršne so tedaj umeščali pod kipe junakov, se je nanj usul plaz kritik, češ da je delo zastavil premalo herojsko in preveč »navadno«. Ne glede na to skulptura velja za eno njegovih najboljših del.

Leta 1889 ga je Pariški salon povabil k sodelovanju v žiriji, toda medtem ko je njegova slava rasla, sta Claudelova in Beuretova postajali vse bolj nezadovoljni z dvojnim življenjem svojega partnerja. Razmerje z mlajšo kiparko se je leta 1898 končalo, nekaj let kasneje je sledil njen živčni zlom, nato pa jo je družina osamila v ustanovi, kjer je ostala vse do smrti.

Priljubljenost Rodinovih najznamenitejših kipov pogosto zasenči njegov preostali opus, vendar je ustvaril še na tisoče drugih kipov, pa tudi olj in akvarelov. Za njim je ostalo približno sedem tisoč risb in grafik ter 13 odličnih suhih igel – posebne grafične zvrsti. Ustvaril je le eno litografijo. Njegovi modeli v ateljeju niso stali na mestu, ampak so se prosto gibali in tu in tam je narisal skico. Sloviti irski dramatik George Bernard Shaw, prejemnik Nobelove nagrade in oskarja, je denimo opisal, kako ga je Rodin portretiral in iz gline v 15 minutah ustvaril »nekaj tako živega, da bi želel odnesti in izmakniti nadaljnji obdelavi kiparjevih rok. Kljub temu je Rodin ustvarjal še mesec dni in pri tem prešel vse stopnje kiparstva od bizantinske mojstrovine do elegantnega Houdona svojega časa.« Ko je Rodin delo v glini končal, ga je prepustil pomočnikom, da so ga poustvarili v večjih dimenzijah, odlili v mavec in bron ali izklesali v marmor.

Ob prelomu stoletja, ko so bila njegova dela na ogled na Svetovnem sejmu, je bil že uveljavljen in bogat. Leta 1900 je skušal zapeljati priznano ameriško plesalko in koreografinjo Isadoro Duncan in se naslednjih nekaj let posvečal skicam nje in njenih študentov, plesalcev. Imel je številne sledilce in znane prijatelje, kakršen je bil avstrijski literat Rainer Maria Rilke, ki mu je v času, ko je bival pri njem, pomagal pri administraciji in kasneje o njem napisal monografijo, polno hvale. Rodin je takrat živel na skromnem posestvu v Meudonu na obrobju Pariza, a leta 1908 se je znova preselil v mesto in se spustil v razmerje z v Ameriki rojeno vojvodinjo de Choiseul. Svoja dela je prek zastopnice tržil tudi v ZDA in pogosto obiskoval Anglijo, kjer je imel nekaj zvestih privržencev.

Potem ko je bil z Rose Beuret v zvezi že več kot pol stoletja, se je leta 1917 poročil z njo. Umrla je le štirinajst dni kasneje, Rodin pa ji je sledil novembra istega leta, le nekaj dni po 77. rojstnem dnevu. Atelje je zapustil državi Franciji in ta je leta 1919 v vili Brion, kjer je živel, odprla Rodinov muzej. Danes je to ključna ustanova, v kateri lahko celovito spoznamo velikega umetnika, saj tam hranijo več kot šest tisoč njegovih kipov in sedem tisoč del na papirju. Precej del je na ogled tudi drugod po svetu, kajti Auguste Rodin je na seznamu desetih umetnikov, ki jih najpogosteje kopirajo in ponarejajo. Že leta 1956 so Francozi sprejeli zakon, da je odlitkov posamezne umetnine v bronu lahko največ 12, a Rodinove Calaijske meščane še danes najdemo v kar 14 mestih. Proti ponarejanju se je sicer boril že sam, a še leta 1990 so Francozi prišli na sled veliki ponarejevalski zgodbi, ki se je končala z obsodbo umetnostnega posrednika Guyja Haina.

Po Rodinovi smrti se je njegova priljubljenost sprva zmanjšala, v naslednjih desetletjih pa so njegova dela postala in tudi ostala tako zelo prepoznavna, da razstave teh del danes množično obiskujejo prav vsi, resni ljubitelji umetnosti in »navadni« ljudje, ki umetnosti sicer ne spremljajo pobliže. Prav tako ne preseneča, da njegova dela še vedno navdihujejo številne sodobne umetnike, pa tudi popkulturne ustvarjalce. Ob stoletnici umetnikove smrti je torej prav, da se tega pomembnega datuma z razstavami spominjajo po vsem svetu. V nam najbližjem Rodinovem muzeju v Parizu bodo ob njegova dela postavili slike nemškega slikarja Anselma Kieferja, ki zanje uporablja nenavadne materiale, kakršni so slama, šelak, pepel, vosek in svinec in je znan predvsem po delih, s katerimi se je posvetil težkemu bremenu, ki ga je nemškemu narodu naložila zgodovina. Izbira ni naključna: drzne ideje povezujejo umetnika različnih časov, ki ju družita poetika in pogum v iskanju navidezno nemogočega.

Razstava: Kiefer-Rodin

Kje: Rodinov muzej, Pariz, Francija

Kdaj: do 22. oktobra 2017