»A mi lahko zrihtaš kakega begunca?«
Ponoči se begunci spopadajo s socialnimi stiskami, travmami in odvisnostjo, podnevi pa z navdušenimi kreativci pozirajo za slike na raznih delavnicah in okroglih mizah

Realnost: Družini Korba-Sulejman niso pomagali niti protesti aktivistov. Policija jih je deportirala na Hrvaško.
© Borut Krajnc
Nenavadno vprašanje, ki so ga začeli postavljati aktivistom v Rogu že kmalu po odprtju balkanskega koridorja, je po letu in pol dobilo nove razsežnosti. Odkar se je tam vzpostavila migrantska skupnost, ga slišimo skoraj vsak dan. Javnomnenjske raziskave in spletni komentarji nam govorijo, da begunci v Sloveniji niti slučajno niso zaželeni, človek pa bi lahko ob delu v takšni skupnosti dobil povsem drugačen vtis. Pomislil bi, da so begunci med najbolj iskanimi ljudmi v državi. Posamezniki iz vseh mogočnih organizacij jih potrebujejo za svoje projekte, nevladniki bi z njimi izvajali delavnice, umetniki jih želijo vključiti v svoje kreativne podvige, novinarji zapisati njihove zgodbe, akademiki jih preučevati, fotografi bi jih razstavljali, študenti bi z njimi opravljali prakso, aktivisti bi z njimi izvedli revolucijo in stotine filmarjev bi o njih snemale dokumentarce … Težko je najti področje urbanega življenja, ki si letos ni prizadevalo povezati svojih aktivnosti z begunsko tematiko.