Manca G. Renko

Manca G. Renko je zgodovinarka, urednica spletnega portala Airbeletrina in direktorica literarnega festivala Fabula. Čeprav še vedno vztraja, da so bile vse najlepše pesmi že napisane, je z Lastnim življenjem, knjigo o liku in delu Zofke Kveder, ki sta jo letos za mladino spisali in izrisali z ilustratorko Semiro Kentrić, zdaj postala tudi pisateljica.

Kaj si kot zgodovinarka misliš o slovenskem nacionalnem športu brskanja po arhivih?

Zgodovinarji sami zase radi govorijo, da so znanstveniki, ker se od drugih humanistov, kot so filozofi ali sociologi, razlikujejo po tem, da lahko brskajo po virih in so v stiku z gradivom. Vstopijo v arhiv, tam nekaj najdejo, potem napišejo, da so nekaj našli in kako to nekaj dokazuje. V resnici pa je ravno nasprotno in je zgodovina humanistika ravno zato, ker ni tako pomembno, kaj si našel, ampak kako to kontekstualiziraš. Zato so tudi vsa obračunavanja glede tega, kaj je kdo našel v arhivu, sploh če se to prenaša na raven aktualnih družbenopolitičnih bojev, popolnoma deplasirana. Večinoma ustrezne kontekstualizacije arhivskega gradiva bodisi ni ali pa je narejena z željo po diskreditaciji, kar smo nedavno spet lahko spremljali. Nič čudnega ni, da imajo največ veselja z iskanjem vseh, ki naj bi kdaj sodelovali s tajnimi službami, tisti, ki arhiv razumejo kot samopostrežbo, v kateri je mogoče najti dokaze za diskreditacijo vseh, ki jim niso po godu. Ampak arhiv sam po sebi ni nič, dokumenti niso nič, povedo točno toliko, kolikor pove človek, ki jih interpretira. In če si nekaj res želimo povedati, bomo v arhivu prej ali slej našli ustrezen dokument, ki nas bo v našem prizadevanju podprl.