Judit Polgar

Najprej so jo poznali kot čudežnega otroka: pri d e v et i h letih je v New Yorku igrala na odprtem turnirju, pri enajstih je premagala velemojstra, pri dvanajstih, ko so bili njeni vrstniki v šestem razredu, se je uvrstila med najboljših sto šahistov na svetu. Potem je bila znana kot ena od sester Polgar, ki so veljale za čudo: Zsuzsanna, Zsofia in najmlajša Judit so tekmovale na moških turnirjih, postale dvakrat zapored olimpijske prvakinje, in ko je George Bush, st. leta 1989 obiskal Madžarsko, se je sestal tudi z družino Polgar. Nato je razblinjala mit o moški superiornosti v inteligenci: pri petnajstih letih je zmagala na prvenstvu Madžarske pred legendarnim Portischem ter Saxom in Riblijem, kar ji je prineslo naziv velemojstrice, in to nekaj mesecev prej, kot je uspelo največjemu – Bobbyju Fischerju.

Pri sedemnajstih je v dvoboju premagala nekdanjega prvaka Spaskega, nato je padel svetovni prvak Karpov, na začetku tisočletja še veliki Kasparov, kar je bil edinstven primer: je edina ženska, ki je v kateremkoli športu v dvoboju premagala številko ena z moške lestvice. Nazadnje ji je uspelo preseči še feminizem, njen spol ni bil več kurioziteta, bila je zgolj eden izmed velikanov šaha s prepoznavno napadalno igro taljevskih kombinacijskih žrtvovanj, ko je za iniciativo z lahkoto žrtvovala kmeta in celo figuro: prišla je na osmo mesto ratinga FIDE, z madžarsko moško vrsto je bila dvakrat olimpijska podprvakinja, premagala je enajst svetovnih prvakov: od Smislova pa do Carlsena, od Botvinikove dobe ni premagala samo treh – Talja, Petrosjana in Fischerja, s katerimi se na tekmovanjih ni srečala. Potem pa je pri 38 letih končala šahovsko kariero.

V intervjuju je spregovorila o prvih letih, ko je igrala šah, o otroštvu brez šole, o olimpijski zmagi, ki je prekinila pol stoletja dominacije sovjetskih šahistk, o dvobojih s Spaskim in Karpovom, o skrivnostnem druženju s Fischerjem na začetku devetdesetih let, o sporu s Kasparovom zaradi popravljene poteze, o strategiji, s katero je zlomila urok Kasparova, o preobrazbi šaha iz kraljestva večurnega razmišljanja v desetminutne blitz partije in seveda o razlogih za umik s šahovskih tekmovanj.

Kaj je vaš najmočnejši spomin na začetek igranja šaha?

Stara sem bila pet let, ko me je mama naučila potez za vsako figuro posebej, imeli smo šahovski računalnik, s katerim sem igrala, spomnim se bloka, v katerem sem nastopila na otroškem turnirju in zmagala – za nagrado sem dobila magnetni šah.