Petdeset odtenkov EDM

Bil je vroč junijski petek, ura je bila šest popoldne. Zbrali smo se na Vojkovi ulici v ljubljanskem naselju Bežigrad, in ni nas bilo malo, ki smo se postavili na start. Počakali smo na znak in tek se je začel. Ni bilo enostavno. Zrak je bil težak, mnogi smo komaj lovili sapo. Kot da že peklenska vročina ne bi bila zadostna ovira, pa so nam organizatorji po vsakem pretečenem kilometru v obraz vrgli še polno pest barvastega prahu. Ja, barve so metali v nas, tako da nismo bili videti le zaripli in marogasti, temveč tudi modri, zeleni in rožnati. Od glave do pet. Prah se je zažrl povsod, ob stiku z znojem pa je na koži ustvaril debelo barvno fasado, ki je prekrila vse možne pore in telesu onemogočila sistem naravnega samohlajenja. Proti koncu se je resnično zdelo, kot da bo tek barv za nas, neizkušene tekače, poslednji »maraton«. Kljub vsem bizarnim oviram pa je meni in še nekaj zagretim tekačem, ki ob startu nismo bili pijani kot mavre, tek uspelo končati med prvimi.