Miro Cerar

Intervju s predsednikom vlade Mirom Cerarjem je potekal v sejni sobi, zraven njegove pisarne. Za mizo sta poleg predsednika sedeli še svetovalki za odnose z javnostmi. Ni imel veliko časa, zgolj 45 minut med sestankom s svojim svetovalcem, državnim sekretarjem Antonom Žuničem, in srečanjem s sindikati javnega sektorja. Kljub temu se je na pogovor dobro pripravil, lahko zapišemo, da profesionalno. Pred njim je bila mapa z naslovom »Intervju za Mladino«, v njej pa več strani teksta, ki sta mu ga pripravila druga dva svetovalca.

Poleg ključnih poudarkov v obliki alinej je imel za ta intervju na posebnem papirju še celo stran statističnih podatkov. Bilo je pomirjujoče ugotoviti, da predsednik vlade svojo funkcijo jemlje zelo resno. Pri čemer moramo dodati, da zna Cerar – morda v nasprotju s katerim drugim politikom – tudi ohranjati distanco do te svoje funkcije. Po intervjuju ga je fotograf Uroš Abram pospremil na balkon. Pred vladno stavbo se je med intervjujem zbrala precejšnja množica ljudi, ki je začela žvižgati in skandirati. »Poglejte,« pokaže Cerar v šali na protestnike iz javnega sektorja, »moji oboževalci.«

Ali ni frustrirajoče biti predsednik vlade?

Je, sestrinjam. Čeprav ta beseda dobro opiše položaj, v katerem se pogosto znajdem, pa je biti predsednik vlade precej bolj tudi odgovornost, čast in privilegij.