Kdo je salonski levičar?

N'toko

7. 7. 2017  |  Mladina 27  |  Žive meje

Noben človek ni čist. Vsi do zadnjega smo soustvarjalci vojn, izkoriščevalci delavcev, plenilci naravnih virov. Ni važno, kako ozaveščen si, ali ločuješ smeti, ali daruješ Rdečemu križu, ali si reven ali bogat, levičar ali desničar – ob koncu dneva ti hrano na mizo postavlja nenasitna pošast kapitalizma. Za vsak kos tkanine na tvojem telesu je nekdo v Aziji garal za desetkrat manjšo urno postavko. Za vsak ekran v tvoji hiši je bilo nekaj ljudi v Afriki pregnanih s svoje zemlje. Vsak kilometer, ki ga prevoziš z avtom, pomeni korak bližje k uničenju planeta … da o avionskih letih sploh ne govorimo. Del tvojih davkov je namenjen nabavi orožja in financira vojaške misije nekje v tretjem svetu. In za vse, kar imaš v življenju, si moral prodajati svoje delo kapitalistom, s tem pa poganjati kolesje sistema naprej. Če hočeš preživeti, morajo profiti rasti in cena dela padati. Lahko se okličeš za rastafarijanca ali amiša, se preseliš v tipi sredi Kočevskega Roga ali se pridružiš indijskemu ašramu, vedno boš del sistema.

Še tako površen bralec Marxa mora vedeti te stvari. Od branja je moral odnesti vsaj zavest, da je kapitalizem vseobsegajoč sistem, ki nas vse sili v verigo izkoriščanja. Zato je nenavadno, da so ponavadi prav socialisti tisti, ki se jim očita dvoličnost. Vsi smo že naleteli na karikature »salonskega levičarja«, ki nekaj filozofira o izkoriščanju, hkrati pa v roki drži iphone/macbook/bigmac/cocacolo (vstavi stereotipni simbol kapitalizma) … ali pa prodaja svoje delo in proizvode na trgu. Logika gre takole: ker levičar tudi sam uporablja mehanizme in proizvode, ki jih povezujemo s kapitalizmom, je njegovo jamranje čez kapitalizem navadna hipokrizija. To pomeni, da je borec proti izkoriščanju zgolj na papirju, v resnici pa živi lagodno življenje na račun izkoriščanih, kar ga seveda dela »salonskega«. In ker je čisto vse na svetu na tak ali drugačen način povezano s kapitalističnimi proizvodnimi procesi, so vsi levičarji nujno salonski. Vsi namreč govorijo eno, živijo pa nekaj drugega.

S temi argumenti se ni treba dolgo ukvarjati, saj očitno ne peljejo nikamor. Kdo pa potem ima pravico kritizirati sistem? Kdo bo hkrati dovolj reven, da mu ne bomo mogli očitati salonskosti, in hkrati dovolj bogat, da bo lahko uporabljal le bio/eko etične proizvode, kupljene v fair trade trgovinah? Kako bo dosegel množice, če ne sme uporabljati računalnikov in pametnih telefonov, Facebooka in Twitterja? Bo to nekakšen neomadeževani odrešenik, ki bo prišel nag in bos z gora? Bo podnevi hodil od hiše do hiše in organiziral delavce, ponoči pa se hranil z nabiranjem borovnic v pragozdu? Pravega socialista, ki mu ne bi mogli očitati udeležbe v kapitalističnih dejavnostih, pač nikoli ne bo. Ko ljudje kritizirajo dvoličnost levičarjev, v resnici sporočajo le to, da nočejo sistemskih sprememb.

Zares dvoličen levičar bi bil tisti, ki verjame, da je izstopil iz sistema, saj bi s tem pristal na najhujše predpostavke kapitalizma: da družba ne obstaja in so naša življenja zgolj produkt lastnih odločitev. In zaskrbljujoče je, da toliko ljudi na levici dejansko pristaja na takšne argumente. Seveda je mogoče kritizirati politične, menedžerske, akademske in kulturne elite, ki zasedajo levo hemisfero naše države. Toda v poskusih, da bi se mlada levica rešila sence nekdanjih veljakov, se pogosto zateka v nekakšen bizaren levičarski asketizem, preko katerega drug drugemu dokazujemo, da nismo del salonskega establišmenta. To postane naravnost groteskno, ko študenti iz višjega in srednjega sloja začnejo oponašati manerizme ljudi iz geta, ko politiki pozirajo v delavskih kombinezonih, ko se odrasli igrajo partizanski cosplay, ali ko aktivisti med seboj tekmujejo, kdo bo bolj izgorel od požrtvovalnega dela. Na ruševinah socializma je poleg meščanskega elitizma zrasla tudi čudaška levičarska kultura, ki v odsotnosti resnejših organizacijskih dosežkov išče kredibilnost v svojem imidžu.

Nobena stopnja požrtvovalnosti ni dovolj, da bi ti kritiki nehali očitati salonskost.

Vse to spominja bolj na PR-manevre Boruta Pahorja kot pa na socialistično organiziranje. Ne le da so takšne lajfstajl odločitve največkrat le neokusna parodija dejanskega delavskega razreda (lepe obleke in pametni telefoni so danes cenovno dostopni tudi pripadnikom najnižjih slojev delavstva, ki zaradi tega niso nič manj izkoriščani), ampak so tudi popolnoma neučinkovite za politično organiziranje in v marsičem bolj odražajo kapitalistične ideale kot socialistične. Če si middle class, si pač middle class – uporabi svoje vire in prosti čas na način, ki bo najbolj koristil gibanjem. Delavski boj ne potrebuje tvojega working class imidža, potrebuje politični angažma. Poleg tega pa nobena stopnja požrtvovalnosti ni dovolj, da bi ti kritiki nehali očitati salonskost. Dejstvo, da mnogi levičarji dejansko so delavci in prekarci, ki nesebično žrtvujejo svoj prosti čas za organiziranje skupnosti, ni še nikoli ustavilo desničarjev, da jih ne bi označili za brezdelneže ali privilegirane hinavce.

Kaj torej naredi človeka za »pristnega socialista«? Morda bi morali za začetek izbrisati takšne izraze iz socialističnega vokabularja, saj gre za žargon, ki ga uporabljajo subkulture ali verske sekte, ne pa politična gibanja. Politična identiteta ni isto kot kulturna, verska ali nacionalna, kjer izkazujemo pripadnost neki skupini skozi ponavljanje obredov. Gre za naše razumevanje sveta – za to, kakšno prihodnost želimo zgraditi, ne glede na to, v kakšno sedanjost nas je postavila usoda. Nič ni seveda narobe, če poskušamo znotraj teh okvirov živeti drugačne vrednote, če se odločimo za vegetarijanstvo, kupujemo pri lokalnem kmetu ter gojimo kulturo strpnosti in nenasilja v naših krogih. Vse to so hvalevredne poteze. Toda politična prepričanja se od lajfstajl odločitev razlikujejo prav po tem, da presegajo okvir osebne morale in želijo spremeniti neetično delovanje širše družbe. Ne moreš sam ven iz kapitalizma – ali gremo vsi ali pa nihče.