Umetnost psovanja

Donald Trump sanja, da je Savdska Arabija. Rad bi bil kot Savdska Arabija – če si namreč savdski kralj, potem z mediji nimaš težav. Ko je Savdska Arabija v španoviji s še nekaterimi zalivskimi državami blokirala Katar, mu je predložila seznam ultimatov, med katerimi je bil tudi tale: Zaprite TV-mrežo Al Jazeera! Ukinite jo!

Al Jazeera, bazirana v Dohi (Katar), Savdsko Arabijo, savdskega kralja in druge zalivske države moti in živcira, in to že od dneva št. 1. Zalivske države so njene reporterje izganjale, včasih so tudi katerega zaprle. Kar pa Al Jazeere ni ustavilo. In ker je ni nič ustavilo, so zahtevale, da jo preprosto zaprejo, s čimer so se nežno spogledale s Trumpovimi fantazijami – tudi Trump bi dal najraje zapreti vse ameriške medije, ki mu nasprotujejo. Težava je le v tem, da jih je preveč. In vse več.

Med predvolilno kampanjo jim je grozil s tožbami, a tudi z novim zakonom, ki bi bil ukrojen tako, da bi lahko medijsko poročanje zelo hitro prekvalificiral v klevetanje – in civilne tožbe, ki bi jih vlagali »prizadeti«, bi bile potem tako masivne, da bi mediji bankrotirali, se je muzal Trump, prepričan, da se ga bodo mediji po izvolitvi tako bali, kot se ga bojijo njegovi uslužbenci.

Srce mu je še dodatno zaigralo, ko je videl, kako se je odvrtela razvpita civilna tožba, ki jo je proti izredno uspešnemu in popularnemu spletnemu portalu Gawker vložil rokoborski megazvezdnik Hulk Hogan. Ne, Hogan ni le – tako kot Trump – ustvarjal vtisa, da je pofukal žene vseh svojih fenov (in volivcev), ampak je od besed prešel k dejanjem: leta 2006 je pofukal nekdanjo ženo svojega prijatelja, imenovanega – če si lahko predstavljate – Bubba the Love Sponge Clem. Ta »fuk stoletja« so skrivaj posneli. Kdo, je nebistveno, toda po novinarskih kuloarjih so začele krožiti govorice o teh »magičnih« posnetkih, ki pa jih ni hotel nihče objaviti.

In glej, no, Gawker je bil ustanovljen prav zato, da bi objavljal novice, o katerih novinarji govorijo le med sabo, nihče pa si jih ne upa objaviti. Bi bilo to vdiranje v zasebnost? Ne, je rekel Gawker – Hogan se je vedno važil s svojo »možatostjo« in »moškostjo«, celo z rekordno dolžino svojega nenadjebljivega tiča, zato je čas, da ljudje vidijo, ali je vse to res. In Gawker je posnetke objavil. Kar ni bila napaka. Vsaj ne usodna.

Napaka – ja, usodna – je bila, da je Gawker leta 2007 razkril, da je Peter Thiel gej. Thielu, enemu izmed vladarjev Silicijeve doline, ustanovitelju PayPala in magnatu, težkemu skoraj tri milijarde dolarjev, to ni bilo všeč. Ker ga je Gawker potunkal, je razmišljal le še o dveh rečeh – kako bi živel večno in kako bi potunkal Gawker. Potunkal? Ne – potopil! Hogan ima sam toliko denarja, da bi lahko Gawker potunkal, toda le potunkal, nima pa ga toliko, da bi ga lahko potopil. Thiel ima po drugi strani dovolj denarja, da bi ga lahko potopil, zato je Hoganu nakazal deset milijonov dolarjev, da bi si najel ubijalski odvetniški dream team. Sodišče je odločilo: Guilty! Gawkerju je naložilo strašno globo – 150 milijonov dolarjev. Gawker je bankrotiral. In se potopil.

Trump je verjetno pomahal z repom, pa ne le zato, ker je Thiel republikanec in njegov podpornik (na predvolilni konferenci republikanske stranke ga ni mogel prehvaliti), temveč zato, ker je dobil občutek, da je protimedijski zakon, ki ga je napovedoval, že v veljavi. Trump bolj kot svoje laži ljubi le še svojo preroško moč, toda: ali bi lahko sam storil to, kar je storil Thiel? Ne. Kje neki. In zakaj ne? Ker je prevelik skopuh.

Še celo denar, ki ga je zbiral v dobrodelne namene (npr. za otroke z rakom!), je navadno raje prelil na svoj račun. Trump ima »dolgo zgodovino obljubljanja donacij, o katerih ni nobenega javno dosegljivega dokaza, da so se uresničile,« pravi njegov biograf David Cay Johnston (Donald Trump: Resnica o poti na vrh), ki nas obenem spomni, da je novinar David A. Fahrenthold leta 2016 poklical več kot 200 dobrodelnih organizacij, da bi izsledil Trumpove donacije, a je v sedemletnem obdobju, preden je Trump postal predsedniški kandidat republikanske stranke, našel eno samo, pa še ta – športni ligi mesta New York – je bila menda pomotoma vpisana.

In seveda, satirična revija Spy je skušala leta 1990 ugotoviti, kateri newyorški magnati so najbolj skopuški, zato si je izmislila podjetje, ki je 58 newyorškim bogatašem poslalo ček za vračilo denarja v znesku 1,11 dolarja. »Tisti, ki so ček unovčili, so prejeli še en ček za vračilo polovičnega zneska. Potegavščina se je končala, ko sta ostala le dva samooklicana milijarderja. Donald Trump in Adnan Kašogi sta si prislužila to čast, ko sta unovčila vsak svoj ček za 13 centov,« pravi Johnston.

Trump bi dal najraje zapreti vse ameriške medije, ki mu nasprotujejo. Težava je le v tem, da jih je preveč. In vse več.

Trumpov drugi prijatelj, lasvegaški magnat Sheldon Adelson, je, poroča Netflixov doku Nobody Speak: Trials of the Free Press, »medijsko vprašanje« rešil drugače: lasvegaški časopis Las Vegas Review-Journal, ki mu je z brskanjem, vohljanjem in razkritji grenil življenje, je preprosto kupil. Bi Trump storil to, kar je storil Adelson? Ne. Ker je preveč skopuški.

Tvit je zastonj

Mediji Trumpa tako živcirajo, kot Al Jazeera živcira savdskega kralja, kot je Gawker živciral Petra Thiela in kot je Las Vegas Review-Journal živciral Sheldona Adelsona, toda Trump jih le napada in psuje. Če jih ne razglaša za »fake news«, jih razglaša za »sovražnike ljudstva«. Ali bolje rečeno: obdeluje jih verbalno in s tviti. Zakaj to počne? Rekli boste: ker lahko! Ne, verbalno in s tviti jih obdeluje zato, ker je to najceneje – ja, zastonj. Verbalno psovanje ga nič ne stane. Tudi ofenzivni, agresivni tviti ga nič ne stanejo. Vse je zastonj.

Zato ne preseneča, da je nedavno spet krenil na zastonjkarski križarski pohod. Tako rekoč na dušek je najprej divje napadel Washington Post in ga razglasil za »fake news«, takoj zatem je opsoval New York Times in ga razglasil za »fake news joke«, nazadnje pa je opsoval še TV-kanal MSNBC, natančneje – Joeja Scarborougha in Miko Brzezinski, voditelja oddaje Morning Joe. Scarborougha je razglasil za »psihopata«, Brzezinskijevo pa za »norico z nizkim inteligenčnim količnikom«. In ja, ko sta bila za novo leto v njegovem klubu Mar-a-Lago, je Brzezinskijeva »zaradi liftinga po obrazu hudo krvavela,« je še dodal, s čimer pa je le še enkrat potrdil, da je na čuden način obseden z žensko »krvjo«. A seveda: takšno alergijo na žensko »krvavenje« lahko pričakujemo le od človeka, ki si domišlja, da lahko »vsako žensko zgrabiš za pičko«.

Ni kaj, do Putina, Erdogana, Duterteja in Al Sisija je precej, precej, precej prijaznejši. Celo do Kim Džong Una.

New York Times je opsoval zato, ker je pisal, da Trumpu ni uspelo niti republikanskih senatorjev prepričati, da bi Obamovo zdravstveno reformo zamenjali s Trumpovo zdravstveno reformo, ki bi nekaj deset milijonov Američanov pustila brez zdravstvenega zavarovanja, znižala proračunske stroške in omogočila veliko razdavčenje bogatih. Trumpu, ki se je Ameriki prodal kot največji deal-maker vseh časov (številni so ga zaradi tega tudi volili), ni uspelo kupčije skleniti niti s svojimi – z republikanci. Kar je povsem res. Le Trumpu se to zdi »fake news«.

Washington Post je opsoval, ker je razkril, da v številnih Trumpovih golf klubih visi uokvirjena naslovnica revije Time, na kateri je Trump, a ta naslovnica je lažna. Fikcija. Izmišljotina. Fabrikacija. Ja, fake news. Trump jo je preprosto zmontiral, dopisal »Donald Trump – Vajenec je televizijski megahit!«, zdaj pa z njo zapeljuje in nateguje člane svojih golf klubov. Kar je povsem res. Le Trumpu se to zdi »fake news«.

Scarborougha in Brzezinskijevo pa je opsoval zato, ker ... no, ni čisto jasno, zakaj. Ker sta omenjala njegove mičkene dlani? Jasno pa je tole: ko se je pred časom razvedelo, da se nameravata Joe Scarborough in Mika Brzezinski v kratkem poročiti, jima je Trump ponudil, da bi ju poročil kar on, ameriški predsednik. Češ: ni višje časti! Toda te podkupnine očitno nista sprejela. Še ena kupčija, ki je Trumpu, največjemu deal-makerju, avtorju bestsellerja Umetnost poslovanja (The Art of the Deal), ni uspelo skleniti.

Melania Trump, ki je očitno hotela enkrat za zmeraj utišati govorice, da je le »jetnica« (#FreeMelania!), je stopila na Trumpovo stran: »Ko mojega moža napadejo, udari nazaj desetkrat močneje.« Nekateri so v tem videli parafrazo svetopisemskega dictuma »Oko za oko«, toda to neprimerno bolj diši po retoriki mafijske vendette: vi enega našega v bolnišnico – mi enega vašega na pokopališče! Vi enega našega na pokopališče – mi deset vaših na pokopališče! Melania je očitno zamešala ravni – tako se kurčijo fantje v holivudskih kriminalkah. Zato lahko ponovim le to, kar je pred časom zapisala Jess Zimmerman, kolumnistka Guardiana: »Ne sočustvujte z Melanio, temveč raje kaj naredite za vse ljudi, ki jih bo pomagala uničiti.«

A še dobro, da Trump psuje medije ter da energijo in čas kuri za obračune s »fake news«. Sicer bi ves čas in vso energijo porabil za prepričevanje republikanskih senatorjev, naj že zaboga sprejmejo njegovo zdravstveno reformo, kar bi bilo kakopak katastrofalno – nekaj deset milijonov Američanov bi ostalo brez zdravstvenega zavarovanja, proračunski izdatki bi se znižali, bogate pa bi davčno mastno razbremenili. In ker Trump sodi med bogate, pomeni, da bi s tem davčno razbremenil tudi sebe in svoje podjetje, Trump Organization.

A če na vse skupaj pogledate z ekonomskega vidika, hitro ugotovite, da Trump medijev ne psuje le zato, ker ga to nič ne stane (ali pa zato, ker bi s tem izkazoval svojo kurčevitost), temveč zato, ker se mu to poslovno izplača – ker torej s tem profitira. Ne pozabite: ko psuje medije (ali pa koga drugega), vedno pritegne pozornost, saj to vedno leti, zveni in doni – in ja, o tem poročajo vsi mediji tega sveta. Ko torej priteguje pozornost, brenda svoje ime. In ko brenda svoje ime, brenda svoje številne blagovne znamke. Trump Organization ni namreč nič drugega kot množica blagovnih znamk, ki čakajo, da se nekam prilepijo – kamorkoli, kjerkoli, kakorkoli, kadarkoli.

Zato ne preseneča, da se je Trump, kot razkriva McClatchy, med letoma 2005 in 2015 na vse pretege trudil, da bi svoje ime – svoj brend – prilepil na palače v Rusiji, Gruziji, Kazahstanu, Armeniji, Belorusiji, Kirgiziji, Moldaviji, Tadžikistanu, Turkmenistanu, Ukrajini in Uzbekistanu ter da bi svoje blagovne znamke registriral v Iranu. Ja, Iranu! In zato ne preseneča, da je Trump Organization, kot razkriva Politico, tik pred predvolilno konvencijo republikanske stranke, na kateri je Trump sprejel predsedniško nominacijo, in tudi po njegovi predsedniški inavguraciji doma in po svetu na hitro registriral trumo spletnih domen, recimo: TrumpTowerMoscow.com., TrumpTowerRome.com, TrumpTowerLondon.com, TrumpTowerBangkok. com, TrumpUkraine.com, MarALagoClubAsia.com, TrumpClothingVenezuela.com, TrumpHomeBeddingBolivia.com, LiveLikeATrump.com, LiveTheTrumpLife.com, TrumpTats.com, CelebrityApprenticePoker. com in tako dalje. Vse to kaže, kam vse bi se rad prilepil Trump. In če dobro pogledate, potem računa, da ga bo psovanje medijev odpeljalo celo v Venezuelo in Bolivijo, kar verjetno pomeni, da Venezuelo in Bolivijo čaka zamenjava režima, ki bo odprla nove priložnosti za trženje Trumpovih blagovnih znamk. V Venezueli že poka.

A vendar: če pomislite na domeni LiveLikeATrump.com in LiveTheTrumpLife. com, potem je jasno, da ima Trump tudi svoje predsednikovanje za blagovno znamko. Njegove geopolitične odločitve so poslovne odločitve. Vsaka vključuje dividende. »Terrible!« »Sad!« »BAD!«

Trumpov pisoar

Ko je Trump serijsko psoval medije, se mu je za hip odprlo nebo. Vsaj tako se mu je zdelo. CNN je umaknil poročilo o tem, da naj bi bila senatna komisija preiskovala direktorja nekega ruskega sklada, ki naj bi se bil tik pred Trumpovo inavguracijo skrivaj sestal s finančnikom Anthonyjem Scaramuccijem, članom Trumpove tranzicijske ekipe. Še več: ko se je izkazalo, da to ni res, so se trije uslužbenci mreže CNN – reporter Thomas Frank, sicer nominiranec za Pulitzerjevo nagrado, in dva urednika (eden Pulitzerjev nagrajenec) – opravičili in dali odpoved.

Trump, ki je CNN takoj opsoval (»lažejo«, »fake news«, »kdo jim še verjame« ipd.), je brezmejno slavil. Toda: kaj je to, kar je zagrešil CNN, v primerjavi z nepregledno množico Trumpovih laži? Daniel Dale, novinar časopisa Toronto Star, je začel septembra 2016 šteti Trumpove laži – samo od 15. septembra do 24. oktobra jih je naštel 378. Nekatere je Trump ponavljal, toda unikatnih jih je bilo kar 212. Pa se je za štetje Trumpovih laži odločil še spletni portal Politico – v petih dneh jih je naštel 87. New York Times jih je v enem samem tednu naštel 31, toda »male« laži je izpustil. Za vse Trumpove laži preprosto ni bilo prostora.

Nedavno, 23. junija, pa je New York Times objavil veliki seznam vseh laži, ki jih je Trump izrekel ali tvitnil po inavguraciji. Seznam je res dolg. Mamutski. Trump je lagal in lagal – tako rekoč vsak dan. Zlagal se je celo tedaj, ko bi bilo lažje povedati resnico, kot pa se zlagati. Toda za nobeno laž se ni opravičil, kaj šele, da bi odstopil.

Ko je psoval CNN (ko je torej vračal svoj znameniti desetkrat močnejši udarec), je še poudaril, da se CNN-u gledanost itak zmanjšuje. »Ratings way down!« Ironično, vsakič, ko opsuje kak medij in ga razglasi za »fake news«, pristavi še kaj v slogu – nič čudnega, da se jim naklada ali pa gledanost tako zmanjšuje. V resnici je kakopak ravno nasprotno: medijem, ki Trumpu nasprotujejo, naklade in gledanost rastejo. Točno: mediji, ki Trumpu nasprotujejo in ki Trumpa najbolj živcirajo, s samim Trumpom mastno služijo. Profitirajo.

Prav zato mu gredo tako na živce. Prav zato jih tako besno psuje – ker ne prenese, da kdo služi z njim in njegovo blagovno znamko. Mediji, ki ga žgejo (Washington Post, New York Times, Politico, New Yorker, Vanity Fair, BuzzFeed, MSNBC, CNN, CBS, ABC itd.), pa počnejo natanko to: okoriščajo se z njim in njegovo blagovno znamko.

CNN et consortes zdaj o Trumpu povedo vse, kar so pred volitvami zamolčali. Če bi vse to povedali tedaj, pred volitvami, potem Trump morda sploh ne bi bil izvoljen.

Trump je drama, Trump je intriga, Trump je konflikt, Trump je kaos, Trump je Hollywood, Trump je trol, Trump je darvinistični ready-made – kot tisti pisoar (»Fontana«), ki ga je leta 1917 tako šokantno razstavil Marcel Duchamp. Trumpova galerija so mediji. Trump je delal vse, da bi izgubil volitve, pa mu mediji niso pustili, da bi jih izgubil. Kot je izračunala organizacija mediaQuant, so mu ameriški mediji darovali za šest milijard dolarjev brezplačnega medijskega prostora – ja, za šest milijard brezplačne publicitete. Za tri milijarde več kot Clintonovi. Vanj so vložili precej, precej več kot republikanci, Peter Thiel in Sheldon Adelson. Mediji niso še nikoli v kakega predsedniškega kandidata vložili toliko denarja. Izvolili so si ga.

Les Moonves, direktor TV-mreže CBS, je celo rekel, da Trumpova kandidatura »morda ni dobra za Ameriko, je pa prekleto dobra za CBS«. In dodal: »Denar kar leti k nam, in to je zabavno. Česa takega še nisem videl. Imeli bomo zelo dobro leto. Vem, da se grdo sliši. Toda: Donald, daj! Kar nadaljuj.«

Brez Trumpa – če bi bila izvoljena Hillary Clinton – bi bili New York Times, Washington Post, MSNBC in CNN v boju za preživetje. Tako kot zadnja leta. S Trumpom pa imajo velike, celo odrešilne, katarzične dobičke. New York Times in Washington Post, stebra žurnalistične tradicije, ki so jima napovedovali stagnacijo in celo apokaliptični zaton, zdaj, ko kar tekmujeta v maničnem non-stop razkrivanju Trumpovih umazanij (in ko se tepeta za ekskluzivne, eksplozivne, senzacionalne informacije), doživljata pravo renesanso. Spet izgledata kot mišičasta vizionarja, kot guruja svobode tiska in I. amandmaja. Konec je recesije, konec je odpuščanja – oba sta se kadrovsko okrepila. Trump je dober za biznis. New York Times je samo od Trumpove inavguracije do marca pridobil več kot 300 tisoč novih digitalnih naročnikov, Washington Post, ki ga je pred nekaj leti za 250 milijonov kupil Jeff Bezos (Amazon), od marca drugi najbogatejši človek na svetu ( jebi se, Adelson!), ima rekordni spletni promet – maja je imel več kot 80 milijonov obiskovalcev.

Trump rihta škandale – NYT in WP rihtata zvočno kuliso. Spet sta našla glas. Spet bučita. Spet raziskujeta. Kot na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta razkrinkavala Watergate (WP) in Pentagonske dokumente (NYT). Konec je lizanja vanilje.

Leto dobrega življenja

CNN je imel lani rekordno leto – gledanost mu je narasla za 70 odstotkov, prislužil je milijardo dolarjev. »To je bilo najprofitabilnejše leto v zgodovini CNN-a,« pravi Jonathan Mahler (New York Times Magazine). Tako profitabilen ni bil niti med I. zalivsko vojno (1990–91), ko je bil globalni megahit. Zadnja leta pa je le hiral. Ali kot pravi Mahler: »CNN je imel problem. Donald Trump ga je rešil.«

Toda Jeff Zucker, predsednik CNN-a, je prekleto dobro vedel, kaj ima v rokah, navsezadnje, prav Zucker je bil ta, ki je tedaj, ko je bil še predsednik razvedrilnega programa pri mreži NBC, prižgal zeleno luč resničnostnemu šovu Vajenec (The Apprentice), v katerem je Donald Trump potem dolgih 14 let vpil: »You’re fired!« Zucker je Trumpa – bankrotiranega nepremičninskega ekshibicionista – rekalibriral in reformatiral za nove čase. V nekem smislu ga je naredil. Trump je rešil NBC, je rekel Zucker. »A tudi Zucker je rešil Trumpa, ki je imel za sabo štiri bankrote, na vidiku pa sta bila še peti in šesti.«

Čas je bil, da ga Zucker prelevi v product placement.

In res, ko je vložil predsedniško kandidaturo, ga je CNN takoj posvojil. Neprestano so ga intervjuvali, neprestano je bil v studiu – in če ga niso imeli v studiu, so ga imeli na telefonu. Prenašali so vse njegove shode, vse njegove govore – nanj so se prilepili, kot da je njihov brend. CNN je izgledal kot Trumpov agent. Kjer je bil Trump, je bil CNN. In kjer je bil CNN, je bil Trump. In to v času, ko ga drugi »tradicionalni« mediji sploh še niso jemali resno. CNN je prej eno leto – iz dneva v dan, iz ure v uro – iskal izgubljeno malezijsko letalo. Zdaj ga je našel – Trump je bil tisto jebeno izgubljeno letalo.

Resničnostni format je tako našel svojo idealno formo – predsedniško kandidaturo. Zucker je Vajenca prelevil v Kandidata. Kaj je res in kaj ne? Kaj je novica in kaj zabava? Kaj je realnost in kaj fantazija? Kaj je news in kaj fake news? Koga briga! Trump je bil največja zgodba. Večja od vojne. Tudi I. zalivske.

Če naj parafraziram Zuckerja: boljši od Trumpa, ki ga imaš v studiu, je le Trump, ki ti napove vojno. Boljši od Trumpa, ki je na tvoji strani, je le Trump, ki je proti tebi – ki te napada. Natanko to pa je ugotovil tudi Trump: da bi bilo zanj taktično bolje, če bi začel nekatere medije – predvsem »tradicionalne«, elitne, se razume – napadati. Kar je potem tudi storil. Nič več intervjujev za CNN. Fake news! Miru je bilo konec – začela se je vojna. CNN pa zna vojni teater perfektno pokrivati – še toliko bolj, če je pri tem tudi sam napaden.

A to je sploh spoznanje, do katerega so v Trumpovi dobi prišli tudi drugi ameriški »tradicionalni« – ugledni, etablirani – mediji: nič ni narobe, če te napadajo. Nič ni narobe, če si pristranski, strasten in subjektiven, če nisi »uravnotežen« in če imaš mnenje. Nič ni narobe, če ti vsi ne verjamejo in če nisi sprejemljiv za vse, leve in desne. Nič ni narobe, če greš publiki na živce. To, kar ji gre na živce, je običajno strašno gledljivo. Kot Trump. Digitalna revolucija je publiko tako fragmentirala, da noče več »objektivnega«, »politično korektnega« in »nevtralnega« poročanja. Medijev ne gleda, bere ali klika več zato, ker jim »zaupa«.

In ja, nič ni narobe, če se ne pretvarjaš, da morata o vsaki topiki spregovoriti dve strani, dva politično diametralna pogleda – včasih, recimo pri Trumpovih lažeh, manipulacijah, okoriščanju, zlorabah in korupciji, druge strani preprosto ni. Sprenevedanje ni več potrebno. Samocenzuriranje tudi ne. Konec je izmikanja. In konec je pretvarjanja, da je Trump, ki je rekel, da brez tvitanja ne bi nikoli postal predsednik, kaj več kot le to, kar tvita. Ameriškim »tradicionalnim« medijem, kot sta NYT in WP, ni več težko reči, da ameriški predsednik laže. »Ameriško novinarstvo se pred našimi očmi spreminja,« pravi Mitchell Stephens (Politico). »Zbogom, nepristransko novinarstvo. In srečno pot.«

A prav Trump je ta, ki je povsem spremenil ameriške »tradicionalne« medije. Bolj ko psuje, napada in tvita, tem bolje. Bolj ko je impulziven, frenetičen in nefiltriran, bolj so frenetični in nefiltrirani mediji. Bolj ko je nediscipliniran, manjša je verjetnost, da se bodo »tradicionalni« mediji vrnili k disciplini – in tradiciji.

Mize so se zavrtele. CNN et consortes zdaj o Trumpu povedo vse, kar so pred volitvami zamolčali. Če bi vse to povedali tedaj, pred volitvami, potem Trump morda sploh ne bi bil izvoljen. Še več: CNN zdaj Trumpa razbija tako, kot sta Baracka Obamo razbijala FoxNews in Breitbart News, kralja paranoje, ksenofobije, etnonacionalizma in konspirologije (»Kontracepcija dela ženske neprivlačne in nore«), ki sta izvolila Trumpa, zdaj, po njegovi izvolitvi, pa vse bolj stagnirata. FoxNewsu so ratingi strmoglavili, Breitbartu, Trumpovi Pravdi, »platformi alterdesnice«, pa so se kliki skoraj prepolovili. Tudi oglaševalci so se razbežali. Na Breitbartu, ki ima 90 odstotkov manj oglasov kot prej, noče več oglaševati 2178 podjetij.

Mediji, ki slavijo Trumpa, krivdo za njegove defekte pa stalinistično valijo na druge, ne letijo več. Trumpa kot superjunaka je vse težje prodati. Kot pravi Alexander Nazaryan (Newsweek): »To, da si outsider, deluje le, ko si zunaj.«

Ko je Donald Trump zmagal, ga je Jeff Zucker poklical. Trump je rekel: »Mislil sem, da brez CNN-a ne bom zmagal.« Zucker je odvrnil: »Predstavljaj si, kako bi šele zmagal, če bi bil na CNN-u.«