Posojila v frankih in evropski standardi

Dr. Ciril Ribičič, Ustavni pravnik, nekdanji ustavni sodnik

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Komentar

Pred časom sem poslušal pripoved v praznični oddaji Vala 202: »Naši družini je vse šlo kot po maslu. Potem pa je moj mož najel kredit v švicarskih frankih …« Kot da bi stopil na mino, ki je razdejala njegov dom. In res je imel »bančni produkt«, imenovan posojilo v frankih, podobne učinke kot tempirana bomba. Eni ga vračajo že dolga leta, pa ga nikdar ne zmanjka, drugi so ostali brez stanovanja, tretjim je razpadla družina, posamezniki so celo storili samomor.

Če se malo poglobimo v ureditev in prakso dajanja kreditov v švicarskih frankih, opazimo veliko ustavnopravno sumljivih značilnosti. Očitno je, da imamo na eni strani finančno močne in strokovno usposobljene domače in tuje banke, ki jih je tudi centralna banka opozarjala na posebnosti kreditov, vezanih na valutno klavzulo. Omenjala je celo podcenjenost švicarskih frankov nasproti drugim valutam. Druga stran, neuki posojilojemalci, se ni mogla enakopravno kosati z bankami. Potrošniške organizacije so šele z veliko zamudo, pravzaprav takrat, ko je bilo že prepozno, začele opozarjati na tveganost teh kreditov. Skoraj neverjetno se sliši, da je na primer avstrijska banka pri nas reklamirala tovrstne kredite z argumentom, da naj posojilojemalci vežejo svoj kredit na frank kot stabilno valuto. Neverjetno zato, ker je znano, da za ohranjanje realne vrednosti kredita ni zainteresiran posojilojemalec, temveč posojilodajalec. Spomnimo se samo, kako so v starih časih mnogi, ki so najeli dolgoročni stanovanjski kredit, zaradi velike inflacije vračali realno po deset- in večkrat manjše zneske od tistih, ki so jih prejeli. Poleg tega uporaba valutne klavzule ni smiselna v državah, ki so članice evrske skupine, saj gre za drugo najbolj razširjeno valuto na svetu. Zelo podobno velja za države, ki uporabljajo nacionalno valuto, pa je ta vezana na vrednost evra.

Banke so propagirale kredite v frankih tudi tako, da so obljubljale nižje obresti, da so zagotavljale, da se glavnica ne bo bistveno zviševala, in tako, da so strankam, ki so praviloma potrebovale posojilo za nakup stanovanja, dajale kredite v frankih v višjem znesku, kot je to veljalo za kredite v evrih. V konkretnem primeru so potrošnika prepričali, da se odloči za posojilo v frankih tako, da so mu ob rednih prihodkih priznali tudi druge prihodke in premoženje, ki ju ne bi priznali, če bi vztrajal pri posojilu v evrih. Tudi iz tega je vidno, da je banka vnaprej predvidela dobiček od posojil v frankih, sicer ne bi tako prizadevno spodbujala potrošnikov, da naj najemajo prav to vrsto kredita.

V nedavnem sklepu višjega sodišča (sodnice Janica Gajšek Rojs, Metka Jug in Mirjana Pintarič), s katerim je v izvršilni zadevi razveljavilo sklep okrajnega sodišča, je sodišče pokazalo poglobljeno razumevanje te problematike. Med drugim je poudarilo, da valutna klavzula v državi s stabilno valuto ni namenjena ohranjanju realne vrednosti kredita, pač pa povečevanju zaslužka bank. Banke so seveda organizacije, ki jim ni mogoče zameriti, če skušajo zaslužiti z dajanjem posojil. Vendar pa sodnice poudarjajo, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, da ne prihaja do nepoštenih pogodbenih razmerij. Opozarjajo na prekomerna tveganja na strani potrošnikov in na socialno nesprejemljivost pogodbenih pogojev, ki vodijo do nepričakovanega in enormnega povečanja obresti in glavnice kredita. Opozarjajo tudi, da so obveznosti kreditov v frankih daleč presegle maksimirano višino obresti, zato gre pri takšni vezanosti kredita na tujo valuto za nepošten pogodbeni pogoj. Ta sklep višjega sodišča lahko označimo za presenetljiv, vendar upravičen preobrat v slovenski sodni praksi, kar se zadnje mesece dogaja tudi v vrsti drugih evropskih držav.

Seveda pa smo še zelo daleč od tega, da bi sodna praksa rešila problem tako, da bi se krediti v švicarskih frankih spremenili, da bi bili v skladu z načeli civilnega prava, z ustavo, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in pravom Evropske unije. Zelo verjetno bi bila učinkovitejša pot sprejem zakona, ki bi temeljil na konverziji kreditov iz frankov v evre (ob povečanju obresti do meja, ki so bile dopustne za kredite v evrih). Pomembno pa je, da problem rešimo sami, pa najsi bo prek sodišč ali na podlagi zakona. Če se to ne bo zgodilo, bo namreč pred mednarodnimi sodišči spet na zatožni klopi država in ne banke, ki so s krediti v švicarskih frankih veliko zaslužile.

Krediti v švicarskih frankih so ustavnopravno sporni zlasti z vidika socialne funkcije lastnine kot izpeljave načel socialne države, z vidika splošnega načela sorazmernosti in načela enakosti pred zakonom. Vse to pa seveda ni vsebina samo naše ustavne ureditve, temveč tudi evropskega prava, kot ga razlagata Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in Sodišče Evropske unije. V vsakem primeru se je treba izogniti temu, da bi bila Slovenija še četrtič obsojena pred ESČP s pilotno sodbo, kot je bila zaradi prepočasnega sojenja (Lukenda), izbrisanih (Kurić) in deviznih varčevalcev (Ališić).