Dogodek v vasi Vurberk

Slavko Grum je ob koncu 20. let preteklega stoletja med zdravniškim delom v blaznici dobil navdih za svojo najbolj znano dramo. V njej popisuje dušeče okolje v manjšem (slovenskem) kraju, ki ga tlačijo neznosna poletna sopara, dolgčas, neizživeti goni in želja po dogodku, ki bi vsaj za hip prevetril mučno ozračje. Zgodbe ni, dramski konflikt je medel in le dozdeven, edini dogodek pa bi bil lahko veliki požar, a se še ta na koncu izkaže za lažnega, saj zagori in svoj dim v zrak spusti le nekaj desk. Leta 2017 smo dobili Gogo iz mesa in krvi in bombe. Imenuje se Vurberk.

Seveda je nekaj strahotno zabavnega v tem, da si je človek na dvorišče pripeljal bombo. Če psihologiziramo, v tem lahko vidimo tudi večno (slovensko? štajersko?) frustracijo, da so nam vse pokradli, zato si, ko kaj najdemo, to nemudoma odpeljimo domov in zaščitimo: pa če bo eksplodiralo, bo vsaj eksplodiralo pri nas, na naši grudi! Morda bo pa tudi kaj vredno, morda bomo zaslužili – in za nobeno, ampak res nobeno ceno ne bomo izpustili priložnosti za zaslužek.

Vurberk, bomba in lov na zaklad – vse to ni nič novega, prav tako pa ni bilo nič novega televizijsko poročanje o največjem ne-dogodku tega poletja. Vurberk je bil le krona televizije, ki nam večino časa, sploh v poletnih mesecih, ponuja le lokalne novice. Bolj ko je zabačeno, manj ko razumemo lokalno prebivalstvo pred kamero, raje nam to zavrtijo. Tako smo v preteklem tednu izvedeli vse o parkirninah v Bohinju, kopalkah na Bledu, brisačarski vojni v Istri (vsaj poleti je Istra slovenska in sodi med lokalne novice), žalosti na Trdinovem vrhu, porezanih nogah pri Umagu, mrtvih ribah v Perniškem jezeru in še bi lahko naštevali.

Vurberk sta izdatno pokrivala tako nacionalka kot POP TV, prva nekoliko bolj zadržano, druga pa povsem brezsramno. Čeprav je nepopustljivi intelektualec Igor E. Bergant v torkovih Odmevih Vurberk že sam označil za »največjo kislo kumarico« tega poletja, očitno to ni bilo dovolj, da se uredništvu to ne bi zdelo vredno prve novice in gosta v studiu ter treh novinarjev in snemalcev na terenu, kjer se ni nič zgodilo. Manjkala je le še specialistka za krizna žarišča Karmen Švegelj, ki bi se postavila pred oblaček dima, ki se je po detonaciji spustil iz bombe, ter nam med kriljenjem z rokami povedala vse o vzhodnoslovenskih konfliktih. Za POP so Vurberk pokrivali kar štirje novinarji, ki so na terenu s svojimi značilnimi preiskovalnimi metodami med drugim izvedeli, da so evakuirancem Vurberka postregli »piščančjo obaro z vodnimi žličniki, pol litra po osebi, brez zelenjave«, Jure Bračko pa je v studiu na zaslonu razkrečen kazal prerez bombe ter ji za boljšo ponazoritev vtaknil tudi roko v zadek.

Televizija se je pet dni ukvarjala z dogodkom, od katerega je bilo prav toliko dima kot od tlečih desk v Gogi. Morda je skrajni čas, da slovenske televizije dobijo literarno oddajo in ne čakamo naslednjih sto let, da se udejanji, bog ne daj, Grumov Upornik.