Zbogom, orožje?
Zdaj, ko se je v Mosulu polegel prah in se ljudje v provinci Ninive počasi spet postavljajo na noge, se lahko začne naslednja vojna
Šmail, prebivalec Bagdede, ne pozira fotoaparatu. Prvič po treh letih se je vrnil na svoj dom, obstal sredi dnevne sobe in več minut nepremično strmel v prazno.
Od Erbila, moderne prestolnice iraškega Kurdistana, do razdejanega Mosula je približno 90 kilometrov. Cesta je razmeroma dobra – nobena vojska je ni uničila, saj nobeni to ne bi koristilo –, a kljub temu vožnja praviloma traja več ur in človek nima stoodstotnega zagotovila, da bo prispel na cilj. Tako je zaradi številnih nadzornih točk, ki so jih postavili pripadniki vojaških sil in najrazličnejših paravojaških enot. Nad njihovimi glavami, ki se v tem času kuhajo pri stalni temperaturi 50 stopinj Celzija, plapolajo zastave različnih barv in z različnimi simboli, od kurdskega orla do kalifa Alija, ki ga častijo šiiti. Nobenega ponosa ni v tem plapolanju, prej se zdi, da se zgolj ogibajo peklensko vročim sunkom vetra.