Nevermore* II

Še vedno smo v predavalnici drugega letnika Pravne fakultete. Pred nami še vedno stoji profesor v brezhibni, modri, tridelni obleki, z metuljčkom in manšetnimi gumbi, obut v pološčene črne usnjene čevlje. Profesor s Harvarda. In pred njim, v klopeh, smo še vedno mi, devetnajst- ali dvajsetletni študentje. In študentke. Tokrat z nekoliko privzdignjenimi obrvmi, presenečeni. Nekaterim je morda celo zaprlo sapo. Njej zagotovo, kolegici, ki je imela nekaj povedati, ki je imela mnenje. In ga je želela deliti. S svojim priljubljenim profesorjem. In z nami, kolegi. Saj to naj bi bil končni profesorjev cilj, predvidevam, vsega tega intelektualnega vzburjanja, da privede do aktivnih, razmišljajočih študentov, ki imajo kaj povedati. In ona je o snovi razmišljala, pripravila se je, prebrala je gradivo, tudi tisto dodatno, dvignila roko, vstala in povedala svoje mnenje. In se nato, poparjena s profesorjevo seksistično opazko, hitro in tiho sesedla nazaj v klop. »Rekla je ‘mislim’ (ali pa ‘v bistvu’), v resnici pa je že prenehala misliti,« je (navajam po petindvajset let starem spominu) še dalje zabavljal na njen račun profesor.