Intervju / Miriam Steiner Aviezer

Miriam Steiner Aviezer (roj. leta 1935) je pred 2. svetovno vojno odraščala v Trebnjem, kjer je imel oče Bela Steiner lekarno, ki je bila tudi nekakšen družabni prostor, saj so v njej stranke razpravljale o radijskih in časopisnih novicah. Idilično življenje družine Steiner se je leta 1941 čez noč končalo. Petletna Miriam je tedaj z mamo Zoro odpotovala k stari mami v Karlovec, na poti tja pa so ju zajeli ustaši in ju poslali v zloglasno ustaško taborišče Stara Gradiška. Od tam ju je očetu uspelo spraviti nazaj v Slovenijo, a družino so kmalu zatem italijanski okupatorji poslali v taborišče Ferramonti. Po kapitulaciji Italije se je novembra 1943 pridružila partizanom in v njihovih enotah dočakala osvoboditev. Miriam, ki je bila najmlajša partizanka Judovske brigade, je po vojni diplomirala iz primerjalne književnosti, delala kot novinarka in pisateljica ter bila dejavna v slovenski in nato jugoslovanski judovski skupnosti. Leta 1971 se je preselila v Izrael in si tam s pisateljem Šmuelom Aviezerjem ustvarila družino.

Spomin na kalvarijo Judov v času holokavsta, na nedoumljive grozote koncentracijskih taborišč, ki jih je izkusila kot petletna deklica, je zaznamoval njeno življenjsko in poklicno pot. Na intimni ravni se je s spomini na to obdobje ukvarjala ob pisanju kratkega romana Vojak z zlatimi gumbi. V romanu, izšel je leta 1964 v Mladinini literarni izdaji Mlada pota, je grozote opisala skozi pogled otroka z imenom Biba. Osrednje mesto v njem zavzema pretresljiv opis nasilne ločitve deklice od mame in njunega ponovnega snidenja v koncentracijskem taborišču, ki pa se je spremenilo v moro, saj »šestletna Biba ni bila več otrok in mati ni bila več tista mati, ki jo je želela Biba videti,« je zapisala Steiner Aviezerjeva v romanu, kasneje prevedenem v angleščino, srbohrvaščino in hebrejščino.

Kasneje v življenju, po preselitvi v Izrael, je kot sodelavka dokumentacijskega, raziskovalnega in spominskega centra holokavsta Jad Vašem, ustanovljenega leta 1964, dokumentirala stotine podobnih, a na intimni ravni vedno znova pretresljivih pričevanj jugoslovanskih Judov in Judinj o njihovem trpljenju med 2. svetovno vojno. Postala je članica posebne komisije Jad Vašema, ki podeljuje priznanja pravičnim med narodi, in je kasneje iskala zgodbe ljudi, ki so v času holokavsta tvegali življenje za reševanje Judov, ki jim je grozilo koncentracijsko taborišče. Leta 2008 je izšla njena knjiga o hrvaških pravičnih, lani pa je založba ZRC izdala knjigo Slovenski pravični med narodi, v kateri je opisala zgodbe Slovencev in Slovenk, ki jim je Jad Vašem podelil priznanje pravičnega. »Pri tem delu si ne moreš privoščiti sentimentalnosti. Gre za delo, ki narekuje pogovore s pričevalci in iskanje dokumentov v arhivih. Ne zadostuje podatek, da je bil nekdo dober z Judi. Treba je dokazati njegovo pomoč Judom. Iskanje dokazov o ravnanju posameznikov je moje delo,« pravi klena 82-letna Steiner Aviezerjeva.

Prejšnjo sredo jo je predsednik Borut Pahor za njeno vlogo pri »ohranitvi spomina na slovenske heroje človečnosti, ki so Jude reševali pred holokavstom,« odlikoval z medaljo za zasluge. Odlikovanka pa je predsedniku ob tej priložnosti podarila knjigo o vladarju Judeje Herod the Great (Herod Veliki).

Z romanom Vojak z zlatimi gumbi ste se še pred selitvijo v Izrael v Sloveniji uveljavili kot književnica. V njem opisujete, kako so otroci doživljali holokavst. Vendar ste zgodbo postavili v nedoločljiv čas in v neimenovan prostor. Zakaj?

Vojak z zlatimi gumbi ni popolnoma avtobiografska izpoved, tudi ni pričevanje, saj v njem nisem govorila le o ustaških taboriščih. Roman sem zasnovala na svojih spominih in izpovedih tistih, ki so mi po vojni pripovedovali spomine na grozote holokavsta, ki so jih doživeli, ko so bili otroci. Zgodbe namenoma nisem umestila v noben čas in prostor, saj sem hotela z romanom poudariti univerzalno sporočilo o odnosu med otrokom in njegovo mamo v razmerah nepojmljivih grozot. Pisala sem, kako holokavst spremeni dušo petletne deklice, ki mora po ločitvi od mame v taborišču sama skrbeti zase. Ko se naposled spet sreča z mamo, doživi trpko spoznanje, da to ni več ista mama, a tudi sama ni več isti otrok. Moja knjiga je zasebna in zelo osebna refleksija o tem, kako so otroci doživeli holokavst, in o poskusih obnavljanja čustvenih vezi s starši, da bi lahko po prestanem trpljenju nekako vendarle nadaljevali življenje ali ga začeli znova.