Uporništvo pred mestno hišo

Prejšnji četrtek zvečer se je marsikateri naključni sprehajalec vsaj za kratek čas ustavil pred ljubljansko mestno hišo. Ne zato, da bi občudoval njeno baročno arhitekturo, pač pa zato, ker se ni dalo preslišati bojnih krikov londonskega dua Farai, ki je nastopil na njenem stopnišču. Politično angažiran glasbeni dogodek je pred njima s suverenim nastopom napovedal že iranski raper Naji, ki si je nov dom našel v Ljubljani, kjer vse pogosteje sodeluje z domačimi glasbeniki/aktivisti. Šlo pa je za dogodek iz koncertne serije Selekcija, s katero sosednji klub Pritličje skrbi za to, da alternativna kultura in glas družbenih manjšin v prestolnici nista odrinjena le na Metelkovo in v Rog, pač pa priložnost dobita tudi na enem najbolj obljudenih ljubljanskih trgov. In to v trenutku, ko je Ljubljana rekordno polna turistov.

Dvojec Farai je ime dobil po svoji članici, glasbenici Farai, njegov drugi član je producent TØNE, ekipa pa se utegne v prihodnje še povečati. Sploh Farai je bil politični aktivizem tako rekoč usojen. Že v otroštvu se je iz rodnega Zimbabveja preselila v London, kjer je več navdiha za svoje ustvarjanje kot na School of Arts, kjer se je izobraževala, našla v skvoterskih skupnostih in na ulici. Začela je pisati angažirano poezijo, potem ko sta se spoznala s TØNE-jem, pa ji je postalo jasno, da se bo njeno sporočilo najbolj slišalo skozi glasbo.

Težava je bila le ta, da je oba zanimala glasba, ki je bila že »po defoltu« rezervirana za belske glasbenike. Takrat jima je nasproti prišel aktivistični glasbeni kolektiv NON (Worldwide), ki s svojimi somišljeniki iz Afrike in afriških diaspor ruši tovrstne stereotipe. NON jima je letos objavil kratkometražni prvenec Kisswell, njegov spoj postpunkovske senzibilnosti, sodobne elektronike in uporniških besedil pa je hitro očaral glasbene medije, med drugim tudi najbolj obiskani, referenčni glasbeni portal Pitchfork ter londonski trendsetterski radijski postaji NTS in Rinse FM.

No, na stopnicah Rotovža je v ušesa zbodel predvsem uporniški karakter njune glasbe. TØNE je s hkratnim rokovanjem s prenosnikom in kitaro sicer spretno poustvaril komade s plošče, toda Farai je hitro dala vedeti, da na njunih živih nastopih ni prostora za glasbene finese. S surovo, kričavo artikulacijo je bolj kot na zamišljene post punkerje spominjala na sodobne, jezne britanske grimerje, ki v zadnjih nekaj letih najbolj angažirano tolčejo po vladajočih elitah. In v tej podobi se je znašla izvrstno. Resda bi bil vtis njunega nastopa še precej intenzivnejši v kakšnem temačnem klubu. A tam bi prepričevala že prepričane, zato je bil koncert na prostem, med naključnimi sprehajalci in turisti, verjetno celo bolj smotrn.

Post punk ponavadi implicira zganjanje nostalgije, a nastop dvojca Farai je bil vse prej kot to. Njuna glasba se resda opira tudi na retro elemente, toda njuno sporočilo bi bilo težko aktualnejše. Ne nazadnje sta z njim prepričala tudi newyorško uporniško rap zvezdnico Princess Nokio, ki jo že čez dober teden lahko ujamete v Centru urbane kulture Kino Šiška.