Ubiti ptico oponašalko

Tole frazo poznate: v Sloveniji II. svetovne vojne še vedno ni konec! Obenem slišimo: kakšna norost! Mar ni čas, da se spravimo? II. svetovna vojna se je začela leta 1941 – in še vedno traja! Kaj se gremo! Drugod se je končala leta 1945, pri nas pa je še zdaj ni konec!

Glede na ves mazohizem, ki spremlja prebavljanje slovenske zgodovine, bi lahko domnevali, da si Slovenci želijo le eno: biti Američani. V Ameriki je namreč še huje: državljanske vojne še vedno ni konec, pa se je začela leta 1861. No, končala se je leta 1865, vsaj uradno, a še vedno traja. In tisti, ki so jo tedaj izgubili, so prepričani, da jo lahko še vedno dobijo. Kot Rambo, ki se je vrnil v Vietnam, prepričan, da je mogoče vietnamsko vojno, ki so jo Američani izgubili, vendarle dobiti.

In Donald Trump že ves čas cilja, nagovarja in kuri prav te Američane – Američane, ki so prepričani, da državljanska vojna še vedno traja in da jo je mogoče še vedno dobiti. Ali bolje rečeno: Trump cilja Američane, ki so prepričani, da lahko državljansko vojno, ki so jo dobili črnci, še vedno dobijo belci. Ameriška državljanska vojna je odpravila sužnjelastništvo in osvobodila črnce, zato v očeh rasistov – belskih »supremacistov«, belskih nacionalistov – uteleša trenutek, ko so belce izdali in ponižali. In ja – pomanjšali.

V Trumpu vidijo predsednika, ki bo belsko raso naredil spet veliko. In zmagovito. Da so bili belski nacionalisti in neonacisti, ki so se zbrali v Charlottesvillu (Virginija), da bi preprečili odstranitev spomenika generalu Robertu E. Leeju, poveljniku poražene južnjaške vojske, njegovi volilci, ni nobena skrivnost, kakor tudi ni nobena skrivnost, da jih je Trump podprl, ko je rekel, da sta za nasilje v Charlottesvillu – kjer je v množico, ki je protestirala proti rasistično-neonacističnemu shodu, z avtom zapeljal neki rasistični neonaci – krivi obe strani, rasistično-neonacistična in tista, ki se je rasizmu in neonacizmu uprla.

Kar je tako, kot če bi rekel, da sta bili za nasilje med II. svetovno vojno krivi obe strani, nacistična in antinacistična. A nikar ne pozabite, da natanko to – včasih ezopsko, običajno pa kar direktno – govorijo tudi nam: da sta bili za nasilje med II. svetovno vojno krivi obe strani. Če partizani ne bi bili težili nacistom (če bi jim torej pustili, da mirno iztrebljajo Jude, Rome, Slovane), potem nacisti ne bi izseljevali in razseljevali Slovencev, streljali slovenskih talcev, požigali slovenskih vasi in pulili slovenskih nohtov! Kar pomeni, da so bili tisti, ki so se nacizmu uprli, še bolj krivi od samih nacistov. Če bi naciste pustili pri miru (če bi jim torej pustili, da mirno iztrebljajo Jude, Rome, Slovane), bi bilo vse okej – nobenega nasilja. Nacisti ponorijo šele, ko se jim upreš! V resnici se jim odpoka že, ko jim rečeš, da ne smejo pobijati Judov, Romov in Slovanov!

Trump cilja Američane, ki so prepričani, da lahko državljansko vojno, ki so jo dobili črnci, še vedno dobijo belci.

Trump prodaja natanko to sranje: rasisti in neonacisti so okej – problem so tisti, ki se rasizmu in neonacizmu upirajo! Za nasilje v Charlottesvillu so bili bolj kot rasisti in neonacisti krivi tisti, ki so se rasizmu in neonacizmu uprli. Mar bi rasiste in neonaciste pustili pri miru! Kaj jim pa težijo!

Trump nam ni blizu zato, ker je poročen z Melanio Knauss, temveč zato, ker prodaja slovensko sranje. Obsodil je rasiste in neonaciste, a obenem poudaril, da je treba obsoditi tudi drugo stran, potemtakem tudi »alt-left«, alternativno levico, ki rasizmu in neonacizmu nasprotuje. To logiko pa dobro poznamo pri nas: ja, seveda obsojamo nacizem, pravi desnica, a obsoditi je treba tudi komunizem! Kot da je mogoče oboje, nacizem in antinacizem, moralno izenačiti – in kot da se komunisti niso uprli nacizmu.

Tako kot skuša naša desnica z moralno izenačitvijo nacizma in komunizma relativizirati nacizem (in slovensko medvojno kolaboriranje z nacizmom), skuša Trump z moralno izenačitvijo rasizma in antirasizma, alternativne desnice in alternativne levice, relativizirati rasizem. Tisti, ki to relativizacijo kupijo, morajo, pravi Sam Kriss (Politico), kupiti še dvoje, najprej to, da sta rasist in ta, ki se bori proti rasizmu (fašist in antifašist), moralno izenačljiva, in potem še to, da so alternativni levičarji vsaj tako rasistični, neonacistični, antisemitski, seksistični, transfobični, morilski in genocidni kot rasisti in neonacisti.

Ko se je Trump začel retorično spraševati, kako to, da so se alternativni levičarji na protestni shod odpravili s palicami (»A imajo kak problem?«), je bilo jasno, da skuša rasiste in neonaciste javnosti prodati kot neke vrste redoljubne mirovnike, ki so si priskrbeli dovoljenje za protestni shod, za kar jih je – ha! – eksplicitno pohvalil. To pa je bilo tako, kot če bi rekel: Ne bojte se rasistov in neonacistov! Nič nimajo proti belcem! Na živce jim gredo le belci, ki so proti rasizmu, belskemu nacionalizmu in paradam belskega ponosa! Tudi general Robert E. Lee, sužnjelastnik, krut do sužnjev, ni imel nič proti belcem – na živce so mu šli le tisti belci, ki so bili proti rasizmu in sužnjelastništvu. Kar ga je pripeljalo na pet poštnih znamk.

Danes Lee, jutri Trump!

To, da so v Charlottesvillu sklenili odstraniti spomenik generalu Leeju, se je zdelo Trumpu, po novem tudi ljubitelju »lepih spomenikov«, nezaslišano. Kot je rekel: »Ta teden sta prišla na vrsto Robert E. Lee in Stonewall Jackson. Bo prišel naslednji teden na vrsto George Washington, teden kasneje pa Thomas Jefferson? Vprašati se morate – kje se bo to končalo.« Pri Trumpu. Danes Lee, jutri Trump!

Slej ko prej bo treba namreč odstraniti vse Trumpove napise, vse Trumpove logotipe, vse Trumpove blagovne znamke, vse spomenike Trumpu – no, vse spomenike, ki si jih je postavil Trump. Zakaj, veste: ker je delal vse, da bi ga izvolili rasisti in neonacisti. In ker je delal vse, da bi legitimiral rasizem in neonacizem. Ker je podprl največji fašistični shod v novejši ameriški zgodovini (če odštejemo njegove predvolilne shode, ki so shod v Charlottesvillu vendarle presegli in zasenčili). In ker je ustvaril vtis, da je novi Grand Wizard Kukluksklana. Ne, po II. svetovni vojni ni bilo ameriškega predsednika, ki bi ga rasisti in neonacisti tako ljubili, kot rasisti in neonacisti ljubijo Trumpa, ki se mu zdijo konfederacijski spomeniki »lepi«.

Ergo: tako kot se bo moral Charlottesville privaditi na življenje brez Leejevega spomenika (in tako kot so se morali Nemci privaditi na življenje brez Hitlerjevih spomenikov), se bosta morala tudi Amerika in svet slej ko prej privaditi na življenje brez Trumpovih spomenikov.

Po drugi strani pa ni nič čudnega, da Trump – »Spreminjate zgodovino! Spreminjate kulturo!« – tako obžaluje odstranitev Leejevega spomenika: kipi poveljnikov južnjaške, konfederacijske vojske, spomeniki tem borcem za odcepitev od unije in ohranitev sužnjelastništva, ki so dejansko spomeniki belskemu ponosu, belski vzvišenosti in rasni večvrednosti, so svetišča, ki čakajo na prihod tisočletnega belskega rajha. Spomeniki temu rajhu – spomeniki belskemu ponosu, belski vzvišenosti, belski večvrednosti – že stojijo. V Ameriki jih kar mrgoli – predvsem kakopak na jugu, v nekdanjih državah konfederacije, a tudi na severu. V očeh rasistov je vse tako rekoč preroško pripravljeno na ponovno vstajenje »spet velike Amerike«, ki jo obljublja Trump. Belski ponos se mora vrniti – spomeniki, ki ga slavijo, so že tu.

Civilnodružbena organizacija Southern Poverty Law Center je nedavno preštela vse te spomenike belskemu ponosu in jih naštela več kot 1500. »Svetijo« se v 31 zveznih državah, od Floride in Teksasa do Washingtona, od Georgie in Severne Karoline do Iowe, od Alabame in Misisipija do New Yorka (največ – 223 – jih je v Virginiji, kar ne preseneča, če pomislimo, da je bil Richmond glavno mesto konfederacije, a sto jih je tudi v Capitolu!), slavijo pa pretežno predsednika konfederacije Jeffersona Davisa in poveljnike južnjaške vojske, superjunake konfederacije, najpogosteje Roberta E. Leeja, Stonewalla Jacksona, Johna Pelhama, P. G. T. Beauregarda in Nathana Bedforda Forresta, ki se je pred državljansko vojno preživljal kot trgovec s sužnji, med njo kot vojni zločinec, po njej pa menda kot prvi Grand Wizard Kukluksklana. Po generalih konfederacijske vojske, ki je delala vse, da bi sužnjelastništvo, rasistična zakonodaja in nečloveški režim preživeli, se ne imenujejo le nekatera vojaška oporišča, temveč tudi številne šole, celo tiste, ki jih obiskujejo večinsko črnski otroci. Nekaj šol se imenuje tudi po Nathanu Bedfordu Forrestu.

Ni kaj, belski ponos se mora vrniti, toda ne le zato, ker so spomeniki, ki ga slavijo, že tu, temveč zato, ker so tu že tudi prazniki in zastave, ki ga slavijo: v različnih zveznih državah je na voljo devet uradnih državnih praznikov, ki slavijo slavo sužnjelastniške konfederacije, v zastavah šestih zveznih držav pa so elementi nekdanje konfederacijske zastave, simbola rasne segregacije.

Še huje: vzdrževanje vseh teh spomenikov, ki slavijo zlato dobo rasizma in sužnjelastništva (in ki so jih večinoma, pravi ameriški zgodovinar Barton Myers, postavili na začetku 20. stoletja, predvsem v dvajsetih letih, ko se je razcvetel Klan in ko so južne države sprejele nove, represivne rasne zakonodaje, ter kasneje, v petdesetih in šestdesetih letih, ko so skušali z napihovanjem belskega ponosa ustaviti črnski boj za državljanske pravice), plačujejo davkoplačevalci – ne le rasisti in drugi »ponosni« belci, temveč tudi črnci. O, še huje: davkoplačevalci, s črnci vred, plačujejo celo nove postavitve spomenikov rasizmu in sužnjelastništvu. Po letu 2000 so širom po Ameriki, od Iowe do Misurija, slovesno odkrili – ali pa na novo »posvetili« (s topovskimi streli) – kar 32 spomenikov, ki slavijo dosežke konfederacije.

Kaj to pomeni? Kako da Američani vse to tolerirajo in plačujejo? Kako to, da stoletje in pol po zlomu in porazu konfederacije še vedno postavljajo in »posvečajo« spomenike, ki slavijo njenega duha in njene ustavne ideale, potemtakem spomenike tistim, ki so se žrtvovali za sužnjelastništvo in rasizem in belski ponos? Je to znak ameriške strpnosti? Je posledica ameriške sprave? Ne, to je le posledica ameriškega prepričanja, da Američani niso rasisti. Ali bolje rečeno: da bi Američani, ki ponorijo, če jim kdo očita rasizem, lažje shajali s svojo rasistično zgodovino, so se pustili prepričati, da državljanska vojna ni izbruhnila zaradi sužnjelastništva, temveč zato, ker so severne države ogrožale način življenja v južnih državah, te pa so se potem odcepile iz plemenitih, viteških, vzvišenih, patriotskih razlogov, saj niso hotele izgubiti politične identitete in pravic, ki jim jih je zagotavljala ustava. Ker se je konfederacija borila za plemenite, povsem legitimne stvari, za pravice držav, celo demokracijo (in ja, svobodo), je povsem legitimno in sprejemljivo tudi memoriranje in komemoriranje konfederacije, njenih junakov, njenih idej in idealov, njenega neminljivega duha, njenega »izgubljenega boja«.

Mit o dobrem človeku

Trump je kakopak prikimal temu »izgubljenemu boju«. Prikimal je belskemu ponosu. Prikimal je misisipskemu politiku Karlu Oliverju, ki je po letošnji odstranitvi štirih konfederacijskih spomenikov v New Orleansu oznanil, da bi bilo treba tiste, ki to počnejo, »linčati«. In prikimal je rasistični, belsko-nacionalistični mantri, da je odstranjevanje konfederacijskih spomenikov brisanje ameriške zgodovine in kulture – in da je to »foolish«. Trump, veliki belski up, ekspert za nepremičnine in znamčenje (»branding«), naj bi zdaj poskrbel za ohranitev in preživetje vse te oznamčene konfederacijske infrastrukture, ki je po izvolitvi prvega črnskega predsednika dobila krila, a jih je izgubila leta 2015, ko se je izkazalo, da je Dylann Roof, ki je v cerkvi v Charlestonu (Južna Karolina) pobil devet temnopoltih oseb, v resnici rasist in neonacist, ki se je rad zavijal v konfederacijsko zastavo, s pokolom pa skušal, kot je rekel, sprožiti »rasno vojno«. Najbrž je tudi verjel, da bodo konfederacijski spomeniki kmalu zadnji znaki, da so tam nekoč živeli belci. Če vprašate rasiste, potem so belci itak žrtve genocida, ne pa recimo neoliberalnih politik, ki so belce ponižale, deprivilegirale ter podvrgle »rasnemu« stresu, kakršnemu so bili nekoč – v času belske prevlade – podvrženi črnci. In ja, ni rasista, ki v odstranjevanju konfederacijskih spomenikov ne bi videl brisanja belske zgodovine, belske kulture. Kar je fake news: odstranjevanje konfederacijskih spomenikov je le brisanje spomenikov tistim, ki so hoteli izbrisati črnce.

Ne, rasizem že dolgo ni več to, da linčaš ali psuješ črnce – rasizem je zdaj to, da voliš rasista.

Kaj se je potem zgodilo v Južni Karolini, vemo: oblasti so sklenile, da konfederacijsko zastavo odstranijo z vseh javnih površin. V Alabami tudi. Zdaj, po pokolu v Charlottesvillu, so začeli konfederacijske spomenike, ohranjevalce mita o večvrednosti belske rase, odstranjevati tudi drugod, recimo na Floridi, v Teksasu, Severni Karolini, New Yorku in Kaliforniji – v Baltimoru (Maryland) so jih odstranili tako rekoč čez noč, odstraniti pa jih kanijo še v Tennesseeju, Kentuckyju, Virginiji in celo Alabami.

Kar je čudno, ne: če so konfederacijski spomeniki le nedolžni spomini, če torej slavijo plemenito zapuščino konfederacije ( južnjaški način življenja, pravice države, boj za svobodo ipd.), zakaj jih potem odstranjujejo? Odstranjujejo jih prav zato, pravi German Lopez (Vox), »ker že ves čas slavijo večvrednost belske rase«. Jasno, Američani so s tem nehote – a eksplozivno – priznali, da so ves čas tolerirali rasistične spomenike, pa tudi nasilje, teror in smrt, ki ždijo v njih.

Če je toliko Američanov vsa ta leta gledalo stran, živelo v zanikanju (ne, južne države se niso združile in konfederirale zato, da bi ohranile sužnjelastništvo! ne, Alexander Stephens, podpredsednik konfederacije, ni rekel, da »črnec ni enak belcu in da je suženjstvo, podrejenost višji rasi, njegovo naravno in normalno stanje«) in toleriralo »latentni« rasizem, ki povsem »manifestno« tli v konfederacijskih spomenikih (v Leejevih kipih in konfederacijski zastavi, ki jo je takoj posvojil Klan, južnjaški politik Roy Harris pa jo leta 1951 razglasil za »simbol bele rase in belskega boja«), in če se jim je posvetilo šele v trenutku, ko so se začeli za konfederacijske spomenike na ves glas (»Ne bodo nas zamenjali Judje!«), povsem eksplicitno (»Sieg Heil!«), brez sprenevedanj (»Kri in zemlja!«) in v maniri Herrenvolka tepsti rasisti in neonacisti, potem precej lažje razumemo, zakaj je bil za ameriškega predsednika izvoljen Trump, ki ne more prehvaliti tistega finega, uglajenega, kultiviranega, civiliziranega rasizma, s katerim Američani drug drugega prepričujejo, da niso rasisti in da je Trumpa izvolila Hillary Clinton. Kot je namreč dahnil Trump: shoda v Charlottesvillu so se udeležili številni ljudje, ki so »nasprotovali le odstranitvi zanje nadvse pomembnega spomenika«. Ne, niso se zavzemali za ponovno uvedbo sužnjelastništva (ne, niso bili rasisti, klanovci in neonacisti), le nasprotovali so odstranitvi spomenika, ki sužnjelastništvo slavi. Kultiviranost je neločljiva od rasizma. Kultiviranost je že davno postala del rasizma, rasizem pa je že davno postal del kultiviranosti.

Vidite, problem ni le Trump. Problem so tudi vsi tisti Američani, ki se sicer nimajo za rasiste (bog ne daj!), a zlahka sobivajo s spomeniki, ki rasizem slavijo. Odstranitvi konfederacijskih spomenikov nasprotujejo, saj v njih vidijo le del »kulturne dediščine«, obenem pa se jim ne zdi nič čudnega, da ima Amerika tako veliko spomenikov tistim, ki so slavili rasizem, in tako malo spomenikov črncem, ki so se rasizmu uprli.

Ko je bil izvoljen Barack Obama, so rekli, da je Amerika »postrasna« – da se je končno znebila rasizma, da ga je premagala, da se je streznila in osvobodila stoletnih predsodkov. Kar je bila le iluzija, ki je Američanom omogočila, da so si rekli: zdaj, ko smo premagali rasizem, smo lahko spet rasisti! Kako naj si sicer razlagamo to, da je toliko Američanov volilo človeka, ki svojega rasizma ne skriva? To seveda pomeni, da je rasista volilo veliko dobrih ljudi – in da je veliko dobrih ljudi rasistov.

Rasizem je »evolviral«, tako da ne pomeni več nujno ekstremnega dejanja. Ne, rasizem že dolgo ni več to, da linčaš ali psuješ črnce – rasizem je zdaj to, da voliš rasista. Ko si na volišču, ne potrebuješ več bele kapuce – samo volišče je bela kapuca. Rasizem je zdaj legitimen – volilna opcija. S tem pa postane sprejemljiv tudi za dobre ljudi.

Mit o tem, da dobri ljudje ne morejo biti rasisti, je torej le mit. A po drugi strani: vedno je bil. Pod klanovskimi belimi kapucami so se itak skrivali fini, uglajeni, spoštovani, kultivirani obrazi dobrih in prominentnih ljudi.

Ne ubijaj slavca

V alabamskem mestecu Monroeville – na globokem ameriškem jugu – stoji spomenik ultimativnemu dobremu človeku: Atticusu Finchu. Atticus Finch ni zgodovinska osebnost, temveč literarni lik, plemeniti, viteški, neustrašni odvetnik, junak romana Ne ubijaj slavca (To Kill a Mockinbird), ki ga je leta 1960 objavila Harper Lee. Roman je postal huronski bestseller, prava senzacija, popkulturni fenomen – v prvega pol leta so prodali pol milijona izvodov, do konca leta 1961 so jih prodali dva milijona in pol, do danes pa že 40 milijonov. Vsako leto še vedno prodajo milijon izvodov. Roman Ne ubijaj slavca je dobil Pulitzerjevo nagrado, leta 1962 pa so ga ekranizirali (pri nas: Ubiti ptico oponašalko), tako da je Gregory Peck še dodatno poskrbel, da je Atticus Finch – odvetnik, ki v upehani, zaprašeni alabamski vukojebini Maycomb (= Monroeville), v kakršni ljudi običajno zanimajo le morala, finance, status quo in sterilizacijski zakoni, zastavi ugled in življenje, da bi pred rasističnim sodiščem in rasistično drhaljo ubranil črnca, obsojenega posilstva belke – postal utelešenje humanista, pojem dobrega človeka. Američani so trdili, da jim je spremenil življenje. Izgledal je kot sekularna verzija Jezusa Kristusa, kot originalni ameriški svetnik, kot mistični prijatelj Martina Luthra Kinga – staremu, konfederacijskemu, rasističnemu jugu je zadal smrtni udarec. Leta 2003 ga je Ameriški filmski inštitut razglasil za »največjega junaka v stoletni filmski zgodovini«, Barack Obama pa ga je citiral v poslovilnem govoru.

Roman Ne ubijaj slavca je izgledal kot začetek dolge literarne kariere, toda Harper Lee, outsiderka iz Monroevilla, prijateljica Trumana Capota (tudi on je bil iz Monroevilla, »literarne metropole Alabame«), ni potem objavila ničesar več. Nobenega romana. Še novele ne. Po letu 1964 ni več dajala intervjujev. Iz javnosti je povsem izginila. Slave ni hotela, ko je videla, kako je prav slava uničila Capota. Nekateri so mislili, da je umrla. Je sploh še živa? Zakaj noče napisati novega romana? Kaj ji je? Kaj jo žre? Kaj skriva? Se je res tako zapila?

Harper Lee, ki je hotela postati »Jane Austen južne Alabame«, je postala J. D. Salinger južne Alabame. O njej so spletali le še trače (»Lezbijka!«) in teorije zarote, recimo, da je roman Ne ubijaj slavca v resnici napisal Truman Capote ali pa da je potomka generala Roberta E. Leeja. To, da je Leejeva potomka, je bila kakopak laž – tako kot Atticus Finch.

Harper Lee je dala jasno vedeti: če je človek dober in kultiviran, še ne pomeni, da ni rasist. Dala pa je tudi jasno vedeti, da ni rasizma, ki bi bil sprejemljiv.

Harper Lee, ki ji je roman Ne ubijaj slavca na leto vrgel tri milijone dolarjev, je julija 2015, dobrega pol leta pred smrtjo, ob silovitem pompu vendarle objavila roman Pojdi, postavi stražarja (Go Set a Watchman), ki ga je napisala že pred davnimi leti. Dogaja se 20 let po romanu Ne ubijaj slavca (slovenski naslov se po novem glasi Če ubiješ oponašalca), v času, ko je vrhovno sodišče odpravilo segregacijo in ko Rosa Parks na avtobusu sedeža ni hotela odstopiti belcu, v njem pa se izkaže, da je bil svetniški Atticus Finch v resnici rasist!

Atticus Finch – pojem dobrote, spodobnosti in kultiviranosti – trdi, da so črnci »retardirani«, da so še vedno v otroški fazi, da niso dovolj zreli za državljane, da ne bi smeli imeti volilne pravice, da ne znajo z denarjem, da bodo zgazili belce. »Belci so belci, črnci pa črnci.« Jih hočeš v šolah, cerkvah, gledališčih, sprašuje Jean Louise, alias »Scout«, svojo šokirano hčerko. »Jih hočeš v svojem svetu?«

Atticus Finch je tipični trumpovski belski nacionalist, »son of a bitch«, »nič boljši od Hitlerja«, kot mu sikne Jean Louise: ljubi le črnce, ki ne nasprotujejo rasizmu, boji se, da se črnci prehitro osvobajajo, prepričan je, da se jug ni odcepil zaradi sužnjelastništva, temveč zaradi želje, da bi ohranil svoje ustavne pravice, svojo svobodo in svojo identiteto, tiste, ki nasprotujejo rasizmu, pa ima za nasilnejše in destruktivnejše od rasistov. Zveni kot potomec generala Roberta E. Leeja, a nima se za rasista, temveč za snoba. Kot Trump, ki svoj rasizem prodaja kot snobizem, že kar hipsterizem, in ki je odstavil mračnega, rasputinskega Steva Bannona, da bi njegov rasizem izgledal še bolj »kultivirano«.

Harper Lee je dala jasno vedeti: če je človek dober in kultiviran, še ne pomeni, da ni rasist. Dala pa je tudi jasno vedeti, da ni rasizma, ki bi bil sprejemljiv. Sprejemljiv ni niti rasizem, ki se maskira v »nenasilni« snobizem, niti rasizem, ki se maskira v konfederacijske spomenike.

Vprašanje je le: ali je spomenik Atticusu Finchu, ki stoji v Monroevillu, konfederacijski? Bi moral pasti skupaj s spomeniki generalu Leeju? Če bi padel, bi padel tudi Monroeville, ki živi le še od Atticusa Fincha. Vsa lokalna industrija je že davno crknila, dela ni, tovarne so odselili v Mehiko – Monroeville, ki šteje le nekaj več kot šest tisoč duš, je pozabljeno mesto globalizacije, mesto pozabljenih ljudi, ki so izvolili Trumpa, kralja znamčenja.

Edini denar prinašajo turisti, ki prihajajo v mesto, v katerem je neustrašni Atticus Finch zlomil rasizem – v mesto, ki ga je ustvarila in oznamčila fikcija Harper Lee. V mesto, ki živi od njene slave, njenega imena in njenega brenda. Bil je dolg dan.