Komentar / Pogovoriti se moramo o županu

Predvidljivost je tisto, kar najbolj zmoti v zgodbi o objavljenih prisluhih županu Jankoviću. Predvidljivo prazno moraliziranje na eni in prav tako predvidljiva zadrega z molkom, gledanje v čevlje in v tla, na drugi strani medijske krajine. Na eni strani je to »zgodba o županu in farmacevtki«, na drugi legalistična »zgodba o zlonamerni tožilki«. Gre pa za zgodbo o dvojnosti. In zgodbo o vlogah, ki jih igramo v življenju, in o tem, kako nas lahko v nekem trenutku ena izmed naših vlog začne resno ovirati ali celo onemogočati naše nastopanje v neki drugi vlogi, ki nam je sicer morda v celoti pisana na kožo. Pri vsem tem je vloga uslužbenke ljubljanskih Lekarn v tej zgodbi postranske, epizodne narave, glavni sta namreč vloga župana (glavna moška) in vloga državne tožilke (glavna ženska).