»Čiščenje interneta«

Vodilna ameriška zoper-vse-drugačno-sovražna neonacistična spletna stran The Daily Stormer se je bila prisiljena umakniti v ilegalo, saj so ji zasebni spletni ponudniki odrekli gostoljubje. Končno, bi lahko rekli, na strani so pozivali celo k pobojem, a to odpira številna vprašanja svobode govora in prevelike moči največjih ponudnikov spleta.

Razširjanje sovražnega govora je bilo nekoč dolgotrajen, zapleten, zamuden proces, ki so ga bile sposobne izvajati le dobro organizirane skupine ljudi. Odkar imamo internet, je drugače, sovražni govor lahko širi vsakdo, ki uporablja elektronske naprave. Prav nasprotno pa je glede nadzora, omejevanja in sankcioniranja sovražnega govora. Klasičen kazensko-pravni pregon sovražnega govora, razširjenega prek spleta, ni več uporaben. Omogoča zgolj pregon posameznikov, enega po enega, postopek pa je dolgotrajen, saj je zaradi specifike interneta oteženo že odkrivanje piscev sovražnih besed. Poleg tega je »storilcev« preveč, da bi bil tovrsten boj s sovražnim govorom učinkovit.

Tako smo zadnja leta priče alternativnim rešitvam, recimo že omenjenemu ukinjanju spletnih strani. A jasnih pravil igre glede tega ni. Različne spletne strani se ukinjajo ali se jim otežuje delovanje pod pritiski javnosti ali politike. »Kolateralna« škoda boja s skrajneži na spletu pa so številne spletne strani, kjer se širijo ideje in stališča, v katerih ni nič skrajnega, pač pa so drugačna od splošno razširjenega pro-kapitalističnega pogleda na svet. Ko se je recimo Google na začetku leta odločil za boj s »fake news«, za omejevanje spletnih strani, ki širijo lažne novice, sta omejevanje in posledični osip obiska (namerno?) doletela tudi progresivne spletne strani, kjer je mogoče prebrati kritiko obstoječega družbeno-političnega sistema z razpravo o morebitnih alternativah. Tudi če vzamemo kot primer res najbolj skrajne levičarske spletne strani, pozivanje k uporu zoper sistem ne more biti enako kot pozivanje k pobojem na podlagi rasne, verske, narodnostne ali kake druge pripadnosti. Kljub temu je Nemčija te dni prepovedala spletno stran linksunten.indymedia.org, ki je služila kot platforma za organiziranje protestov vrha držav G20 pred mesecem dni v Hamburgu.

»Svobode govora na internetu ne zagovarjamo zato, ker se strinjamo z vsem, kar je zaščiteno,« so o tej dilemi zapisali pri The Electronic Frontier Foundation, eni izmed vodilnih organizacij, ki zagovarja svobodo interneta, »to počnemo zato, ker verjamemo, da nihče, ne vlada ne zasebna podjetja, ne sme odločiti, kdo lahko govori in kdo ne.«

A ta dilema je pravzaprav enostavna. Natančno branje zakonodaje, sodne prakse, ustave, kazenskega zakonika, ki sankcionira javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, bi moralo biti tisto, kar postavlja meje še sprejemljivega.