V središču / »Hočemo orožje!«

Po uri in desetih minutah vožnje z avtobusom, ki že skoraj leto dni vozi namesto vlaka Slovenskih železnic na relaciji Ljubljana–Celje, smo prejšnji petek nekaj po deveti zjutraj prišli v Celje. Ravno na izvozu z avtoceste so na radiu Veseljak, ki smo ga poslušali v avtobusu, zavrteli komad Malo miru, slovensko priredbo evrovizijske zmagovalne pesmi leta 1982 Ein bisschen Frieden pevke Nicole. Refren V miru naj ves svet živi je iz glave izbilo šele piskanje detektorjev, s katerimi so varnostniki pregledovali obiskovalce ob sicer »prostem vstopu« na zadnji, za javnost odprti dan sejma SIDEC – sejma »tehnološke evolucije v obrambni industriji«. V petek dress code ni bil več obvezen, »urejen sproščen slog (Smart Casual)« je bil le priporočen.

Nič sproščenega ni sledilo. Sproščen je bil le predstavnik grozda orožarskih podjetij, ki mu je ob predstavitvi prvega sejma orožarjev (drugi je že napovedan za november 2026) ušlo (ali pa tudi ne): »Na to smo čakali 20 let!« Ministrstvo za obrambo je sejem zapakiralo kot »novo normalnost zaradi spremenjenih geopolitičnih razmer« in s piarovskimi krilaticami, kot sta »oborožujemo se za varnost«, »z orožjem se borimo za mir«. Kot bi rekli, da se s seksom borimo za nedolžnost.

Na sejmu je bilo malo nedolžnih. Na zunanji ploščadi pred razstaviščnimi halami se je bohotil ogromen siv helikopter italijanskega proizvajalca Leonardo, orožarja, ki nase opozarja s krvavo rdečim logotipom in ki ga je posebna poročevalka Združenih narodov Francesca Albanese v julijskem poročilu navedla kot enega ključnih profiterjev genocida nad Palestinci. Ob vstopu v prvo halo sledi še en »nedolžni«, Rheinmetall, nemški orožar s sedežem v Düsseldorfu, ki je v zadnjih dveh svetovnih vojnah obakrat oboroževal napačno stran, zdaj, 80 let po »nikoli več«, pa dobiva novo, tretjo priložnost, verjetno največjo doslej. Rheinmetall je namreč ključni akter novega nemškega oborožitvenega načrta, ki je pred dnevi pricurljal v javnost in ga je vplivni bruseljski medij Politico ta torek povzel pod naslovom »Nemška lista oborožitvenih želja, težka 377 milijard evrov«. Skupini Rheinmetall naj bi pripadlo kar 88 milijard poslov. Ob vstopu v prvo halo je strašil ogromen vojaško zelen Rheinmetallov HX8x8, težko vojaško vozilo, osemkolesnik, po uradnem opisu »namenjeno logistiki, reševanju in taktični podpori«. Razstavljeni primerek je imel top. Pod ogromnim Rheinmetallovim sloganom »Taking responsibility in a changing world« (»Prevzemanje odgovornosti v spreminjajočem se svetu«), kar se sliši celo bolj strašljivo kot cinično, so stale rakete.

Kljub trudu in prav drobnjakarskemu iskanju nam na sejmu ni uspelo najti nobenega razstavljavca iz tako imenovane dvojne rabe, kar politiki ves čas poudarjajo kot slovensko vojaško strategijo.

Na sejmu nas je bilo prvo uro in pol po odprtju malo, zagotovo v veliki večini tisti, ki smo bili tam po službeni dolžnosti, kot na primer novinarji Mladine in Radia Študent ter uniformirani vojaki. Veliko je bilo bonbončkov in čokoladic, tistih pravih, tudi kinder čokoladic, ki so jih orožarji kot vabe nastavljali pred svoja razstavna mesta, na pulte, večinoma okrašene z umetnimi rožami, »fejkami«, kot jih posrečeno imenujejo v Ikei. Številni so vabe nadgradili in ponudili še kemične svinčnike, potiskane vrečke, trakove za ključe, broške in USB-ključke. To promocijsko robo so odnašali zlasti zrelejši obiskovalci sejma, po videzu vešči celjskega sejmišča in bolj kot na razstavljene eksponate fokusirani na pulte pred razstavljavci, s katerih so jemali vse, kar je bilo na voljo, po dva primerka, če je le bilo mogoče, in vse to večinoma zlagali v bele papirnate vreče z logom SIDEC. »Prišli smo pogledat,« sta nam razložila dva, skomignila z rameni in odšla naprej. Celje bo zdaj mesece in mesece preplavljeno z nakupovalnimi vrečkami z logotipi evropskih orožarjev, v katerih bodo končali kruh, mleko, maslo. Kot je nedavno v intervjuju v Mladini dejal ekonomist in zgodovinar Neven Borak: »Prehod na oborožitveno industrijo – zlasti v obsegu, o katerem govorimo – ne more biti brez posledic za življenjsko raven prebivalstva. To je treba financirati, denar pa je treba najti z davki ali dolgovi, pri čemer je na koncu isto, saj so davki tudi namenjeni odplačevanju dolgov. To bo pritisk na srednjo dohodkovno skupino.«

V halah so se pred poldnevom začeli pojavljati mladi, dijaki in dijakinje, barvitih las in oblačil, s katerimi so izstopali med vojaško zelenimi stroji in kamuflažnimi uniformami večine obiskovalcev. V skupinicah so izvajali mimohode ob razstavljavcih, večinoma pa niso kazali interesa na primer za razstavljene »tarče iz samozapiralne plastike« podjetja Group 22 ali se na razstavnem prostoru šentjernejskega (točneje: od leta 2017 češkega) Arexa prerivali, kdo bo v roke prvi prijel in naperjal puške in pištole, ki so bile na razstavni pult pripete v vrsti in z vrvicami kot v prodajalnah mobilni telefoni. Nekateri dijaki pa so pištole in puške prijeli, jih merili in preizkušali, več smo jih opazili tudi okrog motorja, ki naj bi pomenil prihodnost bojevanja (»Več premičnih tarč na motorjih je težje onesposobiti kot skupino v skupnem vozilu.«) in naj bi stali manj kot 20 tisoč evrov.

»Meni osebno vojska in konflikti niso všeč, to orožje gledat se mi zdi na nek način zanimivo, čeprav ne vem, kaj naj si mislim,« je dejal dijak, ki so ga v petek pripeljali na orožarski sejem s tamkajšnje Srednje šole za storitvene dejavnosti in logistiko.

Nato smo med orožji opazili prvega znanega: Slavko Kmetič. Nekdanji strojevodja, poslanec prve demokratično izvoljene republiške skupščine in član programskega sveta RTV Slovenija, član SDS, za katerega je novinarka K. Keček leta 2022 javno razkrila, da jo je leta 1997 spolno napadel. Postregel si je že pri prvem pultu razstavljavca SIQ Ljubljana in odkorakal do razstavnega prostora hrastniškega podjetja Sinet, kjer so ravno začeli prikazovati upravljanje robotskega psa. Ta se je postavil na sprednji nogi, skakal, vmes ga je ovohaval pravi psiček, Kmetič je bil videti navdušen.

Pričakovano sta prišla na sejem ravno na dan odprtih vrat še dva člana SDS, Zdravko Počivalšek in Žan Mahnič. Poslanec je prišel s skupinico fenov, ki so skakali okoli njega, med njimi je bil recimo župan Mahničeve domače Gorenje vasi in član SDS Milan Čadež, po sejmu ga je vodil generalni direktor direktorata za logistiko na obrambnem ministrstvu Željko Kralj, najdlje je zrl v nekakšen tank na razstavišču domačega orožarskega podjetja Valhalla Turrets.

A vrnimo se k upom, mladim, ki so jih na sejem pripeljali z avtobusi. »Večini se zdi super, zastonj hrana, šov, ni pouka, kritična presoja, kaj zares gledajo, pa je prepuščena vsakemu posebej, kar je narobe,« je komentirala študentka, ki je s kolegom na sejem prišla načrtno pogledat predstavitve za dijake. »Strašno, v kaki pozitivni luči, povsem nereflektirano je to predstavljeno mladim,« je dodal njen kolega. O ponovnem obveznem služenju vojaškega roka zdaj govori le SDS, sedanja vlada pa poskuša mlade v vojsko privabiti s štipendijami, ki so danes med najvišjimi v državi. Zoisova štipendija, s katero v državi nagrajujemo izjemne dosežke, znaša v šolskem letu 2025/2026 za v Sloveniji šolajočega dijaka 150,96 evra na mesec in za študenta 176,12 evra, pogojno pa lahko dobita še 100,64 evra dodatka za bivanje. Slovenska vojska ponuja štipendije »od 319 do 728 evrov na mesec«. Točneje: za dijake so od 319 do 511 evrov, za študente od 409 do 728 evrov.

Malo pred 13. uro je celotno razstavišče zadonelo pod streli, ki so bili del »dinamične predstavitve« za mlade. Na zunanjem prostoru so jim prikazovali veščine, streljanje, paradiranje v uniformah, letalo je preletelo sejmišče v nizkem preletu, sprožil se je glasen alarm.

Na sejmu, kjer se je predstavljalo 170 podjetij, večinoma proizvajalcev orožja, smo seveda poiskali otroški kotiček. Družin z majhnimi otroki smo do 14. ure videli le nekaj, otroški kotiček, polepljen z risbicami otrok, je v času našega obiska sameval, tri animatorke v uniformah so se vidno dolgočasile na klopi. Potem so le dočakale fantka in mu nemudoma razložile pravila »igre«: žogice v obliki svetlo modrih granat je moral zmetati v ciljni avtomobilski gumi pred sabo. Neposredno ob otroškem kotičku je imela razstavni prostor vojaška policija, malo naprej je podjetje Guardiaris na ogromnem zaslonu, višjem od stoječega odraslega, predvajala videoigro, pred zaslonom pa sta sočasno dva obiskovalca lahko s puškami »streljala« vanj. Iz zvočnika je donel Magnificov Tivoli, vojaški orkester pa je nekoliko stran v živo začel igrati V dolini tihi.

Kljub trudu in prav drobnjakarskemu iskanju nam na sejmu ni uspelo najti nobenega razstavljavca iz tako imenovane dvojne rabe, kar nam politiki ves čas poudarjajo kot slovensko vojaško strategijo. Na sejmu v Celju seveda ni razstavljalo nobeno gradbeno podjetje, ki zida močnejše mostove in civilno-vojaške bolnice.

In na koncu je ostalo samo eno vprašanje: kaj bo sledilo, ko bodo skladišča orožja po Evropi napolnjena do stropa, zmogljivosti vojaške industrije zagnane in stroji vroči? Kapitalizem je slabo kompatibilen s polnimi skladišči.