Črna roka

Moj prvi spomin na Črno roko sega v leto 1945, ko sem desetleten izvedel, da je Črna roka na Gorenjskem ubila hčer in zeta šivilje ge. Pajer s Poljanske ceste, pri kateri smo med vojno nekaj časa stanovali v podnajemu. Toda odurno ni morila samo Črna roka; iz družinske kronike mi prihajata v spomin dva transporta iz začetka maja 1945, ko je okupatorska Organizacija Todt razpustila delovišča prisilnega dela in so nemški vojaki spremljali mobilizirance za prisilno delo domov. V enem transportu je bil moj dedek A. J. (letnik 1890), v drugem pa moj kasnejši tast V. K. (letnik 1902). Oba transporta so prestregli domobranci; pri prvem, v katerem je bil moj dedek, so domobranci prevzeli komando, odbrali nekaj prisilnih delavcev in jih likvidirali. Vojaki, ki so spremljali drugi transport, v katerem je bil moj tast, pa so bili koroški brambovci in so z naperjenimi puškami odgnali krvi željne „domoljube“ iz „druge slovenske vojske“, kot jih nekateri želijo imenovati. To nista bila edina transporta prisilnih delavcev, zato je bilo takih prestrezanj najbrž več, in tudi niso bili ubiti tik pred nemško kapitulacijo samo tisti prisilni delavci, ki so bili v transportu skupaj z mojim dedkom.

Iz zgodovine je znano, da so približno v istem času umorili na Turjaku več vodilnih slovenskih intelektualcev, ki so jih tja pripeljali iz ljubljanskih zaporov. Toda tudi izkušnji moje družine potrjujeta, da niti zadnje dni vojne ni opešala morilska sla „domoljubov“.

P.S.: Prosim bralce, naj gornjega zapisa ne postavljajo v kontekst povojnih zunajsodnih pobojev.