Hvalnica norosti

Kdo je pravi norec z atomsko bombo?

Kim z vodikovo bombo

Kim z vodikovo bombo
© Profimedia

Kim Džong Un je detoniral vodikovo bombo. Vsi so se spraševali: Zakaj? Oh, zakaj: ker jo je slišati zelo daleč. Ker vedno pritegne pozornost. Ker je vedno viralna. In Kim hoče pritegniti pozornost. Ko je gledal Zahod, ki se koplje v dekadenci viralnosti, je očitno sklenil, da se bo v viralnosti – zadnjem stadiju neoliberalnega kapitalizma – okopal še sam, jasno, na perverzen in sarkastičen način, navsezadnje, njegovo viralno sporočilo – njegov tvit, če hočete – je podzemska detonacija vodikove bombe, ki pa resnici na ljubo v viralnosti in sporočilnosti ne zaostaja niti za »materjo vseh bomb«, s katero je Trump kmalu po inavguraciji zastrašil Afganistan in svet, niti za obsežnimi ameriško-južnokorejskimi vojaškimi vajami (simulacijo invazije na Severno Korejo in dekapitacije režima!), ki so tiste dni potekale v Južni Koreji, nedaleč od meje s Severno Korejo, in pred katerimi sta tako energično svarili Kitajska in Rusija.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Kim z vodikovo bombo

Kim z vodikovo bombo
© Profimedia

Kim Džong Un je detoniral vodikovo bombo. Vsi so se spraševali: Zakaj? Oh, zakaj: ker jo je slišati zelo daleč. Ker vedno pritegne pozornost. Ker je vedno viralna. In Kim hoče pritegniti pozornost. Ko je gledal Zahod, ki se koplje v dekadenci viralnosti, je očitno sklenil, da se bo v viralnosti – zadnjem stadiju neoliberalnega kapitalizma – okopal še sam, jasno, na perverzen in sarkastičen način, navsezadnje, njegovo viralno sporočilo – njegov tvit, če hočete – je podzemska detonacija vodikove bombe, ki pa resnici na ljubo v viralnosti in sporočilnosti ne zaostaja niti za »materjo vseh bomb«, s katero je Trump kmalu po inavguraciji zastrašil Afganistan in svet, niti za obsežnimi ameriško-južnokorejskimi vojaškimi vajami (simulacijo invazije na Severno Korejo in dekapitacije režima!), ki so tiste dni potekale v Južni Koreji, nedaleč od meje s Severno Korejo, in pred katerimi sta tako energično svarili Kitajska in Rusija.

Še več: Kim je Ameriko po Trumpovi izvolitvi vztrajno pozival, naj zdaj vendarle spremeni politiko do Severne Koreje in opusti provokacije, ki jih pomenijo vsakoletne vojaške vaje v Južni Koreji, a ga ni uslišala. Amerika potrebuje Kima in njegovo apokaliptiko: pod pretvezo »neobvladljivega« in »iracionalnega« Kima, »norca z atomsko bombo«, lahko namreč še naprej, več kot 60 let po koncu korejske vojne, ostaja na korejskem polotoku, s tem pa na dvorišču Kitajske in Rusije, ki Ameriko zanimata precej bolj kot Severna Koreja. Dokler obstaja Kim, se lahko Amerika pretvarja, da je tam zaradi Kima, ne pa zaradi Kitajske in Rusije.

Korejska vojna se je končala leta 1953, toda Severna Koreja, bolj teokracija kot država, vztraja, da je še vedno ni konec, s čimer pa se – ironično! – strinja le še Amerika. Kim, mistični potomec gore Paektu, ki se ima za združitelja korejske rase ( jasno, južni Korejci naj bi se, ko pride čas velike združitve, prelevili v njegove vernike), le nalaga na ogenj, toda vse bolj teatralično.

Ne, noče več stati v kotu in gledati, kako se preostali frajerji igrajo.

Srečanja na vrhu z voditelji afriških komunističnih partij, ki štejejo le nekaj sto članov, ga ne potešijo več. To ni zanj. Njegov ded, Kim Il Sung, je v tem neskončno užival, a živel in vladal je v času, ko so imele komunistične partije skoraj brezmejno moč in predvsem svoje države. To je zdaj preteklost. O tem ni dvoma. Svet se je spremenil: zdaj imajo svoje države lunatiki – Trump, Duterte, Erdogan, Putin. Kim tudi noče več le gledati filmov – to je počel njegov oče, Kim Džong Il, veliki cinefil. Ždel je v svoji palači in gledal filme. Toda to je zdaj preteklost. Svet se je spremenil: zdaj lahko svet spremeniš v svoj film. Svet lahko režiraš tako, kot da je film. In to počnejo vsi – Trump, Putin, Duterte in Erdogan.

Dokler obstaja Kim, se lahko Amerika pretvarja, da je tam zaradi Kima, ne pa zaradi Kitajske in Rusije.

Res, čas je že bil, da se Kim modernizira – da torej postane nevaren. Kot Trump. Ali Putin. Ali Duterte. Ali Erdogan. In preostali frajerji.

Zato je povsem logično, da hoče na glavni oder, na odprto sceno, pod žaromete, med najmočnejše, med tiste, ki lahko počnejo, kar hočejo, in ki jim nihče nič ne more, med agresivne shock & awe onaniste, kralje privatizacije, ki so svoje alfa kurčenje že davno prelevili v postpolitični kič, v primitivni karnevalski striptiz moškega Ida. So Trump, Erdogan, Putin in Duterte kaj manj infantilni od Kima? So kaj manj groteskni? So kaj manj nevarni? Ko gledamo, kako zelo obsedeni so s privatizacijo, kako uživajo v korupciji, nepotizmu in klientelizmu, kako goltajo oblast, se zdi, da se stegujejo proti Kimu, okej, da hočejo biti kot Kim, da hočejo postati Kim, ki je vse to, po čemer hlepijo (totalna privatizacija, totalna korupcija, totalni nepotizem, totalni klientelizem, totalna oblast), poravnal v popolni vihar. Trump, Erdogan, Putin in Duterte, alergični na demokracijo in kritične medije, ne prenesejo, če se jim doma kdo posmehuje – Kimu, ki je dal nedavno na smrt obsoditi dva južnokorejska novinarja, ker sta v Južni Koreji recenzirala britansko knjigo, ki je v severnokorejski sivi ekonomiji našla skrivne elemente kapitalizma, se v Severni Koreji definitivno nihče ne posmehuje. Manj ko je demokracije, manj je posmehovanja vladarju.

Ja, Kim je smrtna grožnja, a tudi ideal.

Čas ekstremov

Kim je pošast, pravijo – kul, pomeni, da se bo odlično vključil v ta krasni pošastni svet, v globalni freakshow, ki ga ni on izumil ali ustvaril, a lahko ga naredi še kreativnejšega, jasno, na pošasten, lunatičen, grotesken način.

Kim je velik narcis, celo patološki narcis, pravijo – nič hudega, pomeni, da se bo zlahka vklopil v sodobno vladavino patoloških narcisov, ki od ljudi terjajo brezmejno občudovanje in oboževanje in ki se spoznajo le nase in svojo pomembnost. Trumpu – a tudi ostalim avtokratskim frajerjem – bi dal lahko celo nekaj lekcij iz politike patološkega narcizma. Ne da je to edina reč, o kateri bi jim lahko predaval, pa četudi je res, da bodo lahko o postresničnosti in postfaktičnosti kmalu oni predavali njemu, kar je kakopak precej neverjetno, če pomislite, da je postresnični in postfaktični svet, sestavljen iz »alternativnih dejstev«, izumila prav dinastija Kim, mistična varuhinja »najčistejše rase« (ki bi morala biti Trumpu blizu ne le zaradi svoje dinastičnosti, temveč tudi zaradi svojega rasizma). Če bi postresnični svet – z »alternativnimi dejstvi« vred – še pravi čas patentirala, bi danes zagotovo kraljevala na prvem mestu Forbesove lestvice 500 najbogatejših ljudi.

Kim z raketo

Kim z raketo
© Profimedia

Kim je ekstremist, pravijo – ni problema, pomeni, da se bo lepo podal politiki ostalih ekstremistov, Trumpa, Erdogana, Putina in Duterteja, tej novi testosteronski politiki, ki ne pušča nobenega dvoma: če ne teče kri, nisi zmagal! V poštev pa pride le zmaga. Za drugo mesto ni več točk.

Kim se ne drži sporazumov, dogovorov in mednarodnih konvencij, pravijo – fino, pomeni, da je kot ustvarjen za druženje in bratenje s Trumpom in ostalimi frajerji, ki se ne držijo sporazumov, dogovorov in mednarodnih konvencij, da je torej kot izklesan za novo politično realnost, v kateri so sporazumi, dogovori in mednarodne konvencije videti mevžasto, strahopetno in brezjajčno, ne dovolj možato, in v kateri odpade vse, kar bi lahko bilo videti kot kompromis. To, da kot novi seksbombniki – novi ideali moškosti, nove karizme možatosti – nastopajo Kim, Trump in Putin, pove vse o kognitivni disonanci, ki tare svet.

Kim je nevaren, pravijo – že, toda mar niso nevarni vsi, tako Trump in Putin kot Erdogan in Duterte? Mar ni bil nevaren tudi Sadam Husein? Vsekakor: dokler je razvijal jedrsko orožje, je bil nevaren – ko je jedrske programe opustil, ni bil več nevaren. In ker ni bil več nevaren, ker torej ni imel več jedrskega orožja, so Američani napadli Irak, ga šokirali, zgrozili, opustošili in zgazili, s tem destabilizirali kompletno regijo, sprožili apokaliptično verižno reakcijo ter ustvarili nove in nove vojne, množice mrtvih in beguncev in ekstremni kaos, ki se je v obliki terorističnih napadov stegnil tudi v Evropo. Posledice tega, da Sadam ni bil več nevaren, so bile strašne, katastrofalne, pogubne. Bolje bi bilo, če bi ostal nevaren. Ja, bolje bi bilo, če bi ohranil jedrske programe. Če bi ohranil jedrske programe (njegove jedrske rakete od ameriških tal loči le 45 minut, so kričali), ga ne bi napadli, kar pomeni, da ne bi bilo vseh tistih vojn, vsega tistega kaosa, vsega tistega terorja in te nezadržne begunske krize.

Le ugibamo lahko, kaj bi se zgodilo, če Kim ne bi bil več nevaren in če bi se nenadoma razorožil, tako kot se je Sadam (ali pa libijski despot Moamer Gadafi). Ker pa je nevaren (njegove jedrske rakete od Los Angelesa loči le pol ure, pravijo), se lahko mirno objame s preostalimi avtokratskimi frajerji, ki ustvarjajo kaos, da bi ga lahko odpravljali – in ki ustvarjajo nevarne situacije, da bi jih lahko reševali.

Čas trolov

V dobi trolov so največji troli prav avtokratski frajerji, Trump, Putin, Duterte in Erdogan, toda Kim jih je prekosil in zasenčil na njihovem terenu, v njihovi igri – in postal ultimativni trol. Trump, Putin, Duterte in Erdogan nam kažejo, kaj vse si upajo. Prvi se odkrito postavlja na stran rasistov in neonacistov, drugi si je anektiral Krim (kot Hitler Avstrijo), tretji kani pobiti vse filipinske džankije (pri čemer se primerja s Hitlerjem), četrti režira nemške volitve. In potem pride Kim, vzklikne, glejte, kaj si upam, detonira vodikovo bombo – in vse njihovo delo gre v nič. Pa tako zelo so se trudili, napihovali in kurčili. In ne rečem: svet je bil smrtno nevaren, še preden se je oglasil Kim.

Vprašanje je le, ali niso Trump, Putin, Duterte in Erdogan ob vseh dosežkih tudi radikalizirali in ekstremizirali več ljudi kot Islamska država.

Kim je pač trol, ki ljubi kič, a je še vedno trol: divja mistika Severne Koreje je njegova verzija spletne anonimnosti, detonacija vodikove bombe pa je njegova verzija politično nekorektne izjave.

Politika, od katere so ostali le še ultimati, grožnje, zastraševanja, teror, kurčenja, troliranje in javno politično sklepanje bolj ali manj privatnih kupčij, je klicala Kima. Kar hlepela je po njem. Trump, Putin, Duterte in Erdogan se prodajajo kot politiki, ki znajo udariti po mizi. Ljudje imajo to najraje. Ob tem kar omedlevajo: vau, politik, ki bo naredil red! Končno nekdo, ki je udaril po mizi! Vsem tistim, ki si želijo odločne politike, ki udarijo po mizi, je treba odločno reči: pazite, kaj si želite! Mar ni bil Kim prejšnji vikend videti le kot politik, ki je udaril po mizi? Mar ni bila njegova detonacija vodikove bombe videti kot udarec po mizi?

A brez skrbi, ne pravim, da ima Kim kak silen smisel za humor. Ne, nima ga. Če bi ga imel, potem bi se v slogu treh umetnikov, ki so se preimenovali v Janeza Janšo, že zdavnaj preimenoval v Donalda Trumpa – ali Vladimirja Putina. In potem bi ju lahko troliral. Ste videli tiste fotke, na katerih po detonaciji vodikove bombe pozira s svojimi atomskimi fiziki? Prešerno se smeje – kot Tom Cruise. Ali bolje rečeno: Kim je na teh fotkah videti kot človek, ki je pravkar odkril marketing.

Ko je Kim gledal zahodne spletne forume in spletne trole, nove intonatorje javnega mnenja, ki si izmišljajo svojo realnost (in svoja dejstva), in ko je gledal Trumpa, Putina, Erdogana in Duterteja, trole, ki si prav tako izmišljajo vsak svojo realnost (in svoja dejstva), si je tako ali tako verjetno rekel: a sem kaj slabši od njih? Ne, nisem! Zato je sklenil, da se jim pridruži. Con gusto! Z ognjemetom – Kim je pač trol, ki ljubi kič, a je še vedno trol: divja mistika Severne Koreje je njegova verzija spletne anonimnosti, detonacija vodikove bombe pa je njegova verzija politično nekorektne izjave.

Kaj počnejo troli, vemo: na spletu se znašajo predvsem nad tistimi, ki so iz tega ali onega razloga še posebej ranljivi. Zelo radi se spravljajo nad starše ali prijatelje in prijateljice kake najstnice, ki je naredila samomor, in jim razložijo, da je bila tako ali tako »prasica«, ali »kuzla«, ali »cipa«, ali kaj takega. In potem čakajo na reakcijo, ali bolje rečeno – potem uživajo v reakciji. Troli sadistično uživajo v tem, da koga prizadenejo, užalijo, potrejo, šokirajo – potemtakem v tem, da ljudi mučijo in trpinčijo. Bolj ko tiste, na katere merijo, prizadenejo, potrejo in spravijo v grozo, večji je užitek. Trpljenje drugih jih zabava. Ni ga čez užitek v občutku, da si komu zagrenil življenje. Bolj ko ljudje trpijo, bolj ko jočejo in cvilijo, zabavnejši se zdijo trolom.

Mar ni natanko tega storil Kim? Detoniral je vodikovo bombo – in potem čakal na reakcijo človeštva. Da je v reakciji človeštva brezmejno užival, ni nobenega dvoma. Ali bolje rečeno: nobenega dvoma ni, da je z velikim užitkom gledal, kako vzvišeno, pametno, civilizirano, nadčloveško človeštvo ječi in kriči, kliče na pomoč, nemočno cvili, pada po tleh, vrešči od strahu, panično beži in trpi ob strašnih vizijah konca sveta – in kako v trenutku premore le še toliko kompleksnosti kot starlete v spletnih porničih. Če mora trpeti Severna Koreja, pa naj trpi še preostali svet!

Prasec.

A nima sreče. Trumpu namreč v troliranju ne seže niti do kolen. Spomnite se le, s kakšnim užitkom je Trump napovedal, da bo na ameriško-mehiški meji zgradil zid. Ali pa s kakšnim užitkom je razlagal, da bo izgnal vse ilegalne priseljence. Ali pa s kakšnim užitkom je razglašal, da so Mehičani kriminalci, posiljevalci in morilci. Ali pa s kakšnim užitkom je napovedoval, da bo muslimanom prepovedal vstop v Ameriko. Ali pa s kakšnim užitkom je na tistih skrivnih posnetkih razlagal, da lahko žensko »zgrabiš za pičko«.

Res je, Kim je zagrenil življenje premnogim rojakom, toda s Trumpom, ki na odprti sceni laže zato, da bi lahko užival v ogorčenih in užaljenih reakcijah na svoje laži, ne more tekmovati.

Čas norosti

A tako kot ima svoje fene Kim, jih imajo tudi Trump, Putin, Erdogan in Duterte. Ljudi ob pogledu na norost, pravi Erazem Rotterdamski v Hvalnici Norosti (1508), oblije »neka nova, nenavadna vedrina«. Za Kima pravijo, da je norec – kul, lahko bi igral v filmski ali pa, še bolje, resničnostni verziji Erazmove Hvalnice Norosti, jasno, skupaj s Trumpom in preostalimi jezdeci Apokalipse. Erazmove definicije Norosti tako ali tako zvenijo kot opisi Donalda Trumpa. »A kaj je Norosti primernejše, kakor da je sama trobilka svojih zaslug in da sama poje svojo slavo?« Čisti Trump. »Slednjič se držim znanega ljudskega reka, ki ti dovoljuje, da se hvališ sam, če ne najdeš drugega hvalivca.« Čisti Trump. »Meni pa je, nasprotno, že od nekdaj najljubše, če morem govoriti, kar mi ravno na jezik pride.« Čisti Trump. »Ali počne kaj drugega, kot da nesmiselno blebeče in čebrnja?« Čisti Trump. »Kaj je bolj noro, kakor če si sam vase zaljubljen in sam sebe občuduješ?« Spet čisti Trump. »S takimi ništrci je moč voditi veliko in mogočno zver, ki se ji pravi ljudstvo.« Ja, čisti Trump, marmornati kip, povsem top in brez iskrice človeškega občutja, z ničimer zadovoljen razen s samim seboj, sam na svetu bogat, sam pameten, sam kralj, res vreden, da se je rodil iz stegna, neobčutljiv za tisoč skrbi, v katerih se utaplja to življenje.

Zdi se, kot da sodobni vladarji, izvoljeni in neizvoljeni, drug drugemu sondirajo teren – vsak naslednji, ki stopi na sceno, je hujši od prejšnjega. Kot da kličejo drug drugega.

Ko je hurikan Harvey opustošil Teksas, je Trump takoj sporočil, da gre za zgodovinski hurikan, kot da bi hotel reči: Vidite, vse, kar se zgodi v mojem mandatu, je zgodovinsko! Nič čudnega, da je ob Kimovem testu vodikove bombe zganjal tak cirkus, kot da bi hotel reči: Vidite, v mojem mandatu se dogajajo le zgodovinske reči! Če bi prišlo do jedrske vojne, ne bi imel Trump nič proti, saj bi to le potrdilo, da je njegov mandat čas rekordnih, zgodovinskih dogodkov.

In nova korejska vojna bi bila res zgodovinski dogodek – kot so izračunali, bi že v prvih trenutkih umrlo na milijone ljudi, kmalu pa bi se prelevila v »eno izmed največjih katastrof v človeški zgodovini« (Atlantic). Živo si lahko predstavljate Trumpove tvite.

Kar je sicer precej noro, a še bolj noro je to, da je Trump med pustošenjem hurikana Harvey mirno hodil po Ameriki in prirejal shode, na katerih je na vse pretege promoviral veliko davčno reformo – masivno razdavčenje bogatih, kapitala, korporacij. Država bo še vitkejša, tako da bo za žrtve in saniranje posledic naravnih nesreč, kot so »zgodovinski« hurikani, še manj denarja.

Ljubljeni vodja Kim med delavkami

Ljubljeni vodja Kim med delavkami
© Profimedia

Američani so Kimu spet zagrozili z »ognjem in srdom«. Obrambni minister James Mattis je napovedal »obsežni vojaški odgovor«, če se Severna Koreja ne spametuje (če ne neha ogrožati Amerike, no, Guama), namignil je celo, da Severno Korejo – v primeru nadaljnjega ogrožanja Amerike – čaka »totalno uničenje«. Kdo bolj zveni kot dr. Strangelove, Kim ali Mattis, je težko reči, toda ko je Nikki Haley, ameriška veleposlanica v Združenih narodih, rekla, da Kim »prosi za vojno«, je bilo to še hujše pretiravanje, saj je v resnici ravno nasprotno: Trump je ta, ki prosi za vojno. Trump je ta, ki potrebuje vojno (in druge katastrofe, recimo hurikane, magari »zgodovinske«), da bi si lažje dvignil ratinge – da bi torej lažje utišal svoje neuspehe, medije in afero »RussiaGate«.

Kako se je potem lotil »malopridne« Severne Koreje, pa vemo – tako da je s sankcijami zagrozil Južni Koreji, svoji zaveznici, ker da proti Severni Koreji ne ukrepa dovolj ostro. Noro? Totalno, a najbolj noro je tole: ko Trump govori o tem, kako ogrožena je Amerika (najbolj!), skuša očitno ustvariti vtis, da na Severno Korejo meji Amerika, ne pa recimo Južna Koreja ali Kitajska!

Ko je Nikki Haley, ameriška veleposlanica v Združenih narodih, rekla, da Kim prosi za vojno, je bilo to hujše pretiravanje, saj je v resnici ravno nasprotno: Trump je ta, ki prosi za vojno.

Kot bi rekel Erazem Rotterdamski: »Ko bi šlo za volitve, kje je mesto, vprašam vas, ki bi ga hotelo za župana, kje vojska, ki bi si želela takega poveljnika? Še več: pokaži mi kdo ženo, ki bi prenašala takega moža, gostitelja, ki bi trpel takega gosta, ali hlapca, ki bi prebil pri takem gospodarju!«

A po drugi strani: kaj zato, če ti ves teater žvižga? »Si ploskaš pač sam.«

Kralji in cesarji so imeli nekoč norce, saj veste, dvorne norce, s katerimi so imeli tako veselje, da brez njih niti k mizi niso sedli. Norec se je smejal norcu – in tako sta zabavala drug drugega. Zdaj je drugače: kralje in cesarje so zamenjali norci, Kim, Trump, Putin, Duterte in Erdogan, ki prodajajo štorije o svojih čudežih in nadnaravnih močeh. Sreča očitno ne stane prav dosti, če zanjo zadostuje že ščepec iluzije, bodisi detonacija vodikove bombe, raketiranje Ukrajine, deportiranje ilegalnih priseljencev, pobijanje narkomanov ali preganjanje pučistov.

Američani se sprašujejo, kako bi se znebili Trumpa – in to se sprašujejo v času, ko se vsi drugi sprašujejo, kako bi se znebili Trumpa. Si želite, da bi vam vladal Trump? Ali Putin? Ali Erdogan? Ali Duterte? Nehajte! Jasno, da ne. Toda ko zdaj ritalinski Trump s prstom kaže na Kima, ko ga brezmejno demonizira ter razglaša za norca in pošast, ki da razume le silo, se zdi, da to počne le zato, da bi bil sam videti bolj sprejemljivo, ne torej kot problem, temveč kot rešitev.

Glejte, Kim je hujši, strašnejši in lunatičnejši od Trumpa! Ja, res se zdi, kot da sodobni vladarji, izvoljeni in neizvoljeni, drug drugemu sondirajo teren – vsak naslednji, ki stopi na sceno, je hujši od prejšnjega. Kot da kličejo drug drugega. Kot da rojevajo drug drugega. In kot da tekmujejo, kdo bo bolj spominjal na diabolika, ki ga bo James Bond likvidiral v naslednjem filmu.

Ali kdo zares verjame, da bo Kim lansiral jedrsko ali vodikovo raketo in sprožil Apokalipso? Ne, toda mnogi, še posebej Američani, poudarjajo, da bi lahko Kim jedrsko raketo sprožil pomotoma, ponesreči, nehoté, saj veste, ker bi zaradi živčnosti, napetosti in pregretosti kak signal narobe razumel. Iskreno rečeno, jedrskega orožja ni doslej – v več kot 70 letih – še nihče uporabil pomotoma, ponesreči ali nehoté. Jedrsko orožje je bilo doslej uporabljeno le dvakrat, obakrat namerno in hoté – in obakrat ga je uporabil ameriški predsednik, norec z atomsko bombo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.