Andrej Hrausky, arhitekt
»Če vse samo rušiš, pomeni, da ves čas stopicaš na mestu.«

Andrej Hrausky
© Uroš Abram
Andrej Hrausky je znan kot tisti arhitekt, ki je skupaj z Majdo Cajnko ustanovil in nato vrsto let vodil galerijo Dessa, prvo in edino profesionalno arhitekturno galerijo v Sloveniji. Je pa tudi eden od največjih poznavalcev arhitekturne zapuščine Jožeta Plečnika – o njem je napisal več knjig, zadnja z naslovom Simboli v Plečnikovi arhitekturi je izšla letos pri založbi Lili in Rosa. Pogovarjala sva se o pomenu simbolike v Plečnikovi arhitekturi, o Plečnikovi varčnosti in altruizmu, pa tudi o socialni zgodovini Ljubljane.
Od kdaj lahko govorimo o arhitekturi v takem pomenu, kot jo razumemo danes? Se za arhitekturo lahko štejejo tudi na primer bivališča mostiščarjev?
Nekateri menijo, da se je arhitektura pojavila zato, ker je človeku zmanjkalo jam in je moral narediti nova bivališča. Plečnik se s to razlago ni strinjal. To, da si zgradiš preprosto zavetišče, po njegovem še ni arhitektura. Arhitektura mora imeti neko univerzalno vrednoto, ki presega minljivost časa. Žal danes, v dobi neoliberalnega kapitalizma, investitorje stavba zanima samo tako dolgo, dokler ne prodajo vseh stanovanj ali poslovnih prostorov, ne čutijo odgovornosti do preteklih in prihodnjih generacij. Če vse samo rušiš, pomeni, da ves čas stopicaš na mestu. In to se dogaja Slovencem. Po prvi svetovni vojni smo izgnali vso tujo inteligenco, leta 1945 smo uničili meščanstvo, leta 1991 pa smo uničili še vso socialistično tradicijo, se pravi, da smo bili vedno znova vrženi na začetek. Nimamo tradicije. Utrip v Ljubljani danes narekujejo turisti, ne meščani. Pa še nekaj bi rekel. To, kar lahko danes o arhitekturi preberemo v časopisih in revijah, s kakovostjo arhitekture nima veliko skupnega. Ker nimamo arhitekturnih kritikov, o arhitekturi pišejo novinarji, ki jih to področje zanima, nimajo pa dovolj znanja. Posledica tega je, da se v medijh izpostavlja predvsem ekscesna arhitektura, takšna, ki je vpadljiva, ne pa nujno tudi najboljša. Večkrat mi kdo od znancev reče, da me je videl na televiziji. Ko pa ga vprašam, ali se strinja s tem, kar sem povedal, mi prizna, da me ni poslušal. Hočem reči, da je danes pojavnost pomembnejša od vsebine. In to se pozna tudi arhitekturi.