Bi oddali stanovanje osebi z mednarodno zaščito?

Pri iskanju najemniškega stanovanja so nekatere skupine ljudi brez dvoma deprivilegirane. Jasno je, da pripadniki romske manjšine zelo težko najamejo (ali kupijo) stanovanje ali hišo zunaj romskega naselja. Posebej težko stanovanje najamejo matere samohranilke, in sicer, kar je absurdno, ker jih zakon do določene mere ščiti pred izselitvijo oziroma odpovedjo najemne pogodbe. Ljudi, ki bi bili pripravljeni oddati stanovanje beguncem, pa je še manj kot tistih, ki so ga pripravljeni oddati prej omenjenim.

Kljub temu je direktorica vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov Mojca Špec Potočar v intervjuju za Mladino presenetila z besedami, da je ponudba stanovanj za oddajo beguncem, torej ljudem, ki jim je Slovenija podelila azil oziroma status mednarodne zaščite, velika. Meni, da je problem bolj v tem, da ponudniki včasih želijo od najemnine iztržiti preveč ali pa ponujajo premalo kakovostna stanovanja; zaključila je z besedami, da je stanovanje gotovo težje dobiti za begunca, »ne bi pa rekla, da je to težava ali da stanovanj ni«.

Slovenija je v zadnjih dveh letih in pol podelila 268 statusov mednarodne zaščite oziroma statusov begunca. Kljub temu danes v dveh integracijskih hišah biva 44 beguncev, 12 pa še vedno v azilnem domu ali kateri od njegovih izpostav. Poudariti je treba, da se morajo po zakonskih določilih osebe, ki jim je priznan status begunca, nemudoma izseliti iz azilnega doma. V integracijski hiši, ki je rešitev v sili, ker stanovanj ni dovolj, pa lahko begunec v najboljšem primeru biva leto in pol. Kljub temu begunci tam bivajo dlje.

Eni in drugi tako bivajo v integracijski hiši ali kar v azilnem domu, ker ni dovolj ljudi, ki bi bili pripravljeni stanovanje (primerne kakovosti in za primerno ceno) oddati beguncem. Posledično vsaj vsak peti begunec (še) ni dobil možnosti, da bi najel (primerno) stanovanje, kljub temu da je po pravicah in dolžnostih izenačen s slovenskim državljanom.

Franci Jazbec z društva Odnos, kjer iščejo stanovanja za begunce, pojasnjuje, da imajo pri tem različne, pozitivne in negativne izkušnje: »Problem pa je, ker mnogi najemodajalci ne želijo oddajati stanovanj tujcem oz. beguncem. Težko je tudi najti cenovno dostopna in ustrezno opremljena stanovanja. Posebej za družine z otroki. Povečuje se število oseb, ki potrebujejo stanovanje. Uskladiti je treba pričakovanja in realne možnosti.« Jazbec dodaja, da so kljub temu našli veliko primernih stanovanj za begunce, »zato ne moremo reči, da je to nemogoče. Nekateri najemodajalci so odprti in oddajajo stanovanja tudi osebam z mednarodno zaščito. Želijo jim pomagati. Želimo pa si, da bi bilo na voljo več primernih stanovanj. Osebam z mednarodno zaščito je treba urediti tudi dostop do neprofitnih, socialnih stanovanj.«

Na potezi je torej država, vlada. Očitno ni dovolj, da zgolj financira projekt iskanja stanovanj, ki ga izvajajo v nevladnem društvu Odnos. Treba bo storiti še kaj več.