Klečanje proti Trumpu

V Ameriki se vse tekme začnejo z ameriško himno. Nekdo – običajno celebrity – stopi na igrišče, zgrabi mikrofon in zapoje The Star-Spangled Banner. A cappella, se razume. Vse skupaj zveni bolj kičasto kot ne, tudi zelo patetično, to vemo, pogosto pa se ne izide ravno najbolje – pevci namreč himno zafušajo. Nič čudnega: ameriška himna je težka, še posebej, ko pride do verza »the land of the free«. Je pa to ritualno prepevanje himne pred tekmo absolutni znak patriotizma. Kar je po malem absurdno: kot znak patriotizma so določili himno, ki je skoraj nihče ne zadene.

To seveda pomeni, da ameriško himno zlahka užališ.

Prejšnjo nedeljo več kot 200 temnopoltih nogometašev pred začetkom tekem v ameriški nogometni ligi (NFL) med izvajanjem ameriške himne ni stalo – vsi so klečali ali pa sedeli. S tem temnopolti nogometaši že dobro leto izražajo apatijo do ameriške himne, ali bolje rečeno, »do himne države, ki zatira črnce,« kot je rekel Colin Kaepernick, zvezdnik moštva San Francisco 49ers, ki je začel to sedenje in klečanje med izvajanjem ameriške himne. Zakaj bi spoštovali himno države, ki jih ne spoštuje?

Mantra, da šport in politika ne gresta skupaj, je padla v vodo. Kaepernick, nogometni zvezdnik, se je prelevil v aktivista, tekme pa je prelevil v politični teater.

Vstal bo, je rekel, ko Amerika pravic, ki jih obljublja vsem, ne bo več zagotavljala le belcem. »Veliko stvari se mora spremeniti. Ena še posebej: policijska brutalnost. Veliko ljudi umorijo povsem po krivici in nihče ne odgovarja. Policaji, ki pobijajo ljudi, dobijo celo plačan dopust.«

Črnski športniki so že prej protestirali proti policijskemu nasilju nad črnci – LeBron James in še nekateri košarkarji so se kazali v majicah z napisom »Ne morem več dihati« (zadnje besede črnca, ki so ga zadušili policaji), nogometaši moštva St. Louis Rams so ob prihodu na igrišče gestikulirali v slogu »Predam se, ne streljajte«, košarkar Carmelo Anthony je šel na ulico, med protestnike, košarkarji moštva Miami Heat so na tekme prihajali v jopah s kapuco, da bi se poklonili Trayvonu Martinu, ki je nosil jopo s kapuco, ko so ga ustrelili policaji.

Toda Kaepernick je – v duhu črnskega gibanja Black Lives Matter in pod vplivom Mahmouda Abdula Raufa, košarkarja moštva Denver Nuggets, ki so ga leta 1996 suspendirali, ker med himno ni hotel vstati – lansiral učinkovitejšo obliko protesta proti policijskemu nasilju: klečanje med himno. Pred lačnimi TV-kamerami in multimilijonskim avditorijem.

»Son of a bitch«

Prejšnjo nedeljo pa med izvajanjem himne niso klečali in sedeli iz protesta proti policijskemu nasilju, temveč iz protesta proti predsedniku Donaldu Trumpu. Klečali so tudi temnopolti igralci moštev Baltimore Ravens in Jacksonville Jaguars, ki sta se spopadli na londonskem Wembleyju – iz protesta proti Trumpu. Na večini tekem so si igralci med izvajanjem himne podali roke – iz protesta proti Trumpu. Med izvajanjem himne so jim roke podali tudi nekateri lastniki nogometnih klubov – iz protesta proti Trumpu.

Ekipa Pittsburgh Steelers je med izvajanjem himne ostala kar v slačilnici – iz protesta proti Trumpu. Še celo nekateri izvajalci himne so klečali med svojim lastnim izvajanjem himne – iz protesta proti Trumpu.

Trump je namreč nekaj dni prej na shodu v Alabami šefe NFL pozval, naj »tega pasjega sina spravijo z igrišč«. In pri tem naj vpijejo: »Odpuščen je! Odpuščen je!« Ja, s tem je mislil na Colina Kaepernicka. In ja, rekel mu je »son of a bitch«. Ne da je s to psovko v Alabami kaj tvegal – Alabama ima bogato rasistično tradicijo, na shodu pa so se itak zbrali sami kaveljci belskega ponosa, ki so Trumpovo psovanje črnca sprejeli z navdušenjem, zdaj dokončno prepričani, da pred njimi res stoji človek, ki bo Ameriko naredil spet tako veliko, kot je bila nekoč, ko so vladali belci, ko je obstajala povsem jasna in razločna rasna hierarhija in ko so črnci spoštovali ameriško himno.

Ko je Trump v Alabami pumpal svojo volilno bazo, je podcenil to, o čemer je pred kratkim, po finalni zmagi nad Srbijo in slovenski osvojitvi naslova evropskega košarkarskega prvaka, govoril Jaka Blažič – bratstvo, ki ga med športniki splete skupni boj. Ker pa je njegova psovka številne temnopolte športnike razbesnela, je v nedeljo dopoldne – še pred prvenstvenimi tekmami – Ameriko zasul s tviti, v katerih je trdil, da NFL izgublja publiko in ratinge, da so tekme vse večji dolgčas in da NFL ne podpira Amerike, navijače pa pozival, naj bojkotirajo tekme, na katerih igralci med izvajanjem himne ne stojijo. A že na onem shodu v Alabami je »razkril«, da zanimanje za NFL upada predvsem zato, ker ljudje raje gledajo njega kot pa tekme. Sebi se preprosto ne more upreti.

Trump in NFL sta v vojni, so rekli. »Trump vs. NFL! Vojna se začenja!« Vsekakor. In kmalu so se v to vojno s poklekanjem vključili tudi drugi, recimo bejzbolisti – iz protesta proti Trumpu. Stevie Wonder je pokleknil na koncertu – iz protesta proti Trumpu. John Legend je pokleknil na koncertu v Hamburgu – iz protesta proti Trumpu. Iz protesta proti Trumpu je pokleknil tudi Pharrell Williams – na koncertu v Charlottesvillu.

Klečanje med izvajanjem ameriške himne – klečanje proti Trumpu – je postalo novo protestno gibanje. Stavim, da je pokleknil celo Kim Džong Un.

Stephen Curry, zvezdnik košarkarske ekipe Golden State Warriors, ki naj bi jo v Beli hiši v kratkem sprejel Trump, je sporočil, da ga v Belo hišo ne bo – iz protesta proti Trumpu. Ta je potem s tvitom povabilo preklical. Kar pa je bilo tako kretensko, da se je oglasil celo sam Bog, LeBron James, in tvitnil: »Ti, teslo. Stephen Curry je že rekel, da ga ne bo! Zato povabila ne moreš preklicati. Sprejem v Beli hiši je bil velika čast, dokler se nisi prikazal ti!« In ker tudi ekipa Golden State Warriors ni več kazala znakov, da si res želi v Belo hišo, je Trump v soboto dopoldne povabilo preklical še zanjo – s tvitom. Kar je bilo v njegovi glavi tako, kot da bi odpustil vse njene člane. In ker so v ekipi Golden State Warriors pretežno črnci, je bilo njegovo »odpuščanje« še toliko pomenljivejše. Ekipe, v kateri bi bili pretežno belci, ne bi nikoli odpustil, sploh pa ne tako primitivno vzvišeno, ošabno in sadistično – in ne s takim užitkom.

Trump je v očeh svoje belske, nativistične, etnonacionalistične, rasistične, charlottesvillske volilne baze izgledal kot beli gospodar, ki je kaznoval svoje sužnje. In te oči so si verjetno rekle: še dobro so jo odnesli – nekoč so črnce za takšne reči linčali! Med letoma 1882 in 1968 so linčali približno 3400 črncev, linčali pa so jih zato, ker niso spoštovali rasne hierarhije, no, ameriške tradicije. Od črnca so pričakovali, da ve, kam sodi.

Zdaj je kakopak drugače – rasistična logika je subtilnejša, šla je s časom: belski nativisti od črncev, zlasti športnikov in estradnikov, pričakujejo, da bodo spoštljivi in apolitični, da se zmag ne bodo preveč veselili, da bodo v patriotizmu pretiravali, da se bodo podredili »splošnemu« okusu, da ne bodo dišali po hip hopu in da se bodo, če je le mogoče, obnašali kot belci. Saj veste – tako kot se je obnašal Michael Jordan. Ali pa Tiger Woods, »univerzalni otrok«. Oh, ali pa O. J. Simpson, če smo že ravno pri tem.

Točno, od črncev še vedno pričakujejo, da ne bodo ogrožali rasne hierarhije – okej, ameriške tradicije. J. Corey Williams, psihiater z univerze Yale, pravi, da družbeni in psihološki procesi, ki so nekoč podžigali fenomen linča, danes podžigajo javno zgražanje nad Kaepernickom in ostalimi črnskimi nogometaši, ki med izvajanjem ameriške himne sedijo ali klečijo.

Trump, ki se mu očitno zdi, da Kaepernick premalo spoštuje ameriško tradicijo (in vse to, kar ta implicira), ni v vojni le z NFL – v vojni je s črnskimi športniki. S črnci. Ja, s tistimi, ki se jim, kot je tvitnil košarkarski as Chris Paul, ne upa v obraz reči tega, kar jim sicer strahopetno – z varne distance – tvita, ampak se fizičnemu srečanju z njimi raje izogne. Pač po načelu: če belec sreča črnca, ima pravico, da se ustraši za svoje življenje! V imenu tega rasističnega načela belski policaji že leta pobijajo črnce – ker imajo ob srečanju z njimi pravico, da se ustrašijo za svoje življenje.

Trumpova rasna vojna

V vsaki zahodni demokraciji bi predsednika, ki bi zganjal tak primitivizem, odneslo in odpihnilo. Ne Trumpa. To je vojna, ki si jo lahko privošči. Še več: to je vojna, ki jo potrebuje. Brez takih vojn politično sploh ne bi preživel. Navsezadnje, vojna z NFL in črnskimi športniki je le nadaljevanje njegove rasne vojne.

Nikar ne pozabite, da ima Trumpova rasna vojna že dolg rep, pa tudi številne neslavne vrhunce: Trump je leta 1989 newyorške časopise preplavil z oglasom, v katerem je zahteval smrtno kazen za pet črnskih in latinskoameriških mladeničev, ki so jih obtožili posilstva in umora neke bele džogerke v Centralnem parku (a se je potem izkazalo, da so nedolžni), konspirološko je »dokazoval«, da se predsednik Barack Obama ni rodil v Ameriki (temveč v Afriki), relativiziral je rasistično-neonacistični shod v Charlottesvillu (Virginija), Ameriko skuša na vsak način očistiti (»narediti spet veliko«) in obenem odpraviti vse, kar nosi Obamovo ime ali sled (ObamaCare), zgraditi hoče orjaški zid, ki naj bi ustavil priseljevanje ( jasno, nebelcev), muslimanom iz šestih držav je prepovedal vstop v Ameriko, ilegalnim priseljencem, ki so kakopak pretežno nebelci, je zagrozil z deportacijo (mesta, ki jih varujejo, bo kaznoval), leta 2009 je skušal v New Yorku na vsak način kupiti zemljišče, na katerem naj bi zgradili islamski kulturni center (s tem je skušal gradnjo preprečiti), med predvolilno kampanjo je stalno poudarjal, da je črnskega kriminala vse več (kar ni res), pomilostil je rasističnega arizonskega šerifa Joeja, protestnike gibanja Black Lives Matter pa je razglasil za »sramoto«.

Ne preseneča, da so Kaepernicku očitali, da protestira proti Ameriki, ki mu je omogočila, da je postal bogat, uspešen in slaven. Podton je bil jasen: črnec, ki mu uspe, mora biti hvaležen belcem.

Da se Trump obnaša kot predsednik bele rase, kot novi Grand Wizard Kukluksklana, ne preseneča. Izvolili so ga tisti, ki hočejo ponovno vladavino belcev (»spet veliko Ameriko«), in prav ti volivci so še vedno njegovo borbeno jedro – dokler bo kazal znake rasne vzvišenosti, dokler bo širil vero v večvrednost bele rase in dokler bo spoštoval in hranil belski resentiment, ga ne bodo zapustili. Počne lahko, kar hoče – samo na pravi rasni liniji mora ostati.

To, da je Colina Kaepernicka razglasil za »prasca«, da je »nagnal« Stephena Curryja in da je »odpustil« moštvo Golden State Warriors, dokazuje, da je na pravi rasni liniji. Navsezadnje, rasisti in neonacisti, ki so se pred časom zbrali v Charlottesvillu, so se mu zdeli kul. Čisto nekaj drugega kot Colin Kaepernick, Stephen Curry in Golden State Warriors.

Trump, novi odrešitelj belsko-krščanske civilizacije, ve pač tole: če hoče politično preživeti, mora Ameriko polarizirati, ne pa je združevati in pomirjati. Če hoče politično preživeti, mora rasno vojno stopnjevati, ne pa je umirjati in brzdati. Vedno znova mora poskrbeti, da ogenj rasne vojne ne ugasne – in seveda, od časa do časa mora nanj tudi sam vreči kakšno večje poleno. In kakšnega črnca.

In potem so vsi klečali

Kaepernick in Trump sta se »srečala« že pred volitvami, ko je Kaepernick v nekem intervjuju rekel, da je Trump »odkrito rasističen«, Trump pa je odvrnil: »Kaepernick bi moral morda poiskati deželo, v kateri bi se imel bolje. Naj poskusi. Ne bo se zgodilo.« Ergo: če mu kaj ni prav, naj spoka! Rasistom je preostalo le še to, da so Trumpovo »misel« dopolnili: če Kaepernicku ni kaj prav, naj se vrne v Afriko! A po drugi strani: rasistu tega sploh ni treba reči, saj je dovolj, da črncu reče – poišče naj deželo, v kateri se bo imel bolje! Kasneje, ko je Kaepernick ostal brez angažmaja in pogodbe, pa je Trump na shodu v Kentuckyju rekel, da je brez angažmaja in brez pogodbe zato, ker si ga iz strahu pred njim – Trumpom! – ne upa najeti nobena ekipa. Vsi se preveč bojijo Trumpovih tvitov.

Colin Kaepernick, ki je moštvo San Francisco 49ers leta 2013 pripeljal do Super Bowla (a so potem poškodbe ustavile njegovo kariero, tako da se je s 114-milijonsko pogodbo znašel na klopi za rezervne igralce), je med izvajanjem himne prvič sedel že lani, 14. avgusta, na pripravljalni tekmi, a tega ni nihče opazil. Tudi teden kasneje, na drugi pripravljalni tekmi, ni nihče opazil njegovega protestnega sedenja, opazili so ga šele na tretji pripravljalni tekmi, 26. avgusta, pa še to po nesreči. Ker pa je klub potrdil, da je med izvajanjem himne res sedel, je dva dni kasneje sklical tiskovno konferenco, na kateri je povedal, da je sedenje med himno njegova oblika protesta, da protestira v imenu tistih, ki jih nihče ne sliši, in da bo med himno sedel toliko časa, dokler se razmere, v katerih živijo črnci, ne bodo izboljšale. »Še naprej bom sedel. Podpiral bom ljudi, ki so zatirani. Šele ko se bo zgodila dovolj velika sprememba in bom imel občutek, da himna res predstavlja to, kar bi morala, bom vstal.«

Kmalu ni bil več sam – 1. septembra se mu je pridružil soigralec Eric Reid, toda nista sedela, temveč klečala. Isti dan je na tekmi v Oaklandu protestno sedel Jeremy Lane (Seattle Seahawks), nekaj dni kasneje je med himno klečala nogometašica Megan Rapinoe (Seattle Reign), sicer belka. Sredi septembra že ni bilo več nogometnega moštva brez protestnika – v vsakem so imeli koga, ki je med izvajanjem himne sedel ali klečal. In TV-kamere tega niso skrivale. Ravno nasprotno: med izvajanjem himne so iskale prav tega, ki je klečal, sedel ali dvigoval stisnjeno pest. Nenadoma so klečali tudi v drugih ligah, celo v študentskih in srednješolskih. Klečali so na odbojkarskih in košarkarskih tekmah. Klečali so trenerji, šolski orkestri in navijačice. Leah Tysse, sicer belka, je pokleknila, medtem ko je izvajala himno – v trenutku, ko je prišla do tistega »nemogočega« verza »the land of the free«.

Tako je bilo treba leta 1908 kaznovati boksarja Jacka Johnsona, prvega temnopoltega prvaka v težki kategoriji. Ker je premagal Tommyja Burnsa, belca.

Mantra, da šport in politika ne gresta skupaj, je padla v vodo. Kaepernick, nogometni zvezdnik, se je prelevil v aktivista, tekme pa je prelevil v politični teater. Ne da je šlo brez represalij. Nekateri protestniki so ostali brez sponzorskih pogodb. Kaepernicka, za katerega je Steve King, republikanski kongresnik iz Iowe, rekel, da »simpatizira z Islamsko državo«, pa so začeli brutalno in obsceno psovati. Spletnim komentatorjem se je kar mešalo, troli so ga žgali, grozili so mu celo s smrtjo. Nekateri šefi NFL so ga hoteli nagnati iz lige. Trump pa ga je hotel nagnati iz Amerike.

Pa vendar so trgovine, ki so njegov dres umaknile iz vitrin, naredile hudo poslovno napako: njegov dres je namreč postal superseller, najbolje prodajani dres NFL, celo bolje od dresa Toma Bradyja (New England Patriots), največjega zvezdnika NFL.

Toda belski nativisti so bili naravnost teološko prepričani, da so upravičeni do kaznovanja Kaepernicka in drugih črnskih protestnikov – tako kot so bili nekoč gospodarji upravičeni do kaznovanja sužnjev. Nič čudnega, da so se na spletnih forumih pojavili pozivi k linču. In pozivi k linču so se mnogim zdeli sprejemljivejši od protestov proti rasizmu. Kar pa je bilo logično: tudi Trumpu so se zdeli rasisti in neonacisti, ki so se zbrali v Charlottesvillu, sprejemljivejši od teh, ki so protestirali proti rasistom in neonacistom.

Protest proti rasizmu ameriško himno očitno bolj užali kot rasizem.

»Če bi bil Filipinec, bi te moral ustreliti!«

Trump je prepričan, da je treba Kaepernicka kaznovati, pa četudi je nekaj globoko rasističnega v prepričanju, da je treba črnce kaznovati. Ali bolje rečeno: nekaj globoko rasističnega je v prepričanju, da so belci upravičeni do kaznovanja in discipliniranja črncev. Nič novega. Črnce je bilo treba vedno kaznovati – še posebej črnske športnike, ki so bili zelo uspešni, a potem niso pokazali dovolj »hvaležnosti« in »ponižnosti«. Zato ne preseneča, da so Kaepernicku očitali, da protestira proti Ameriki, ki mu je omogočila, da je postal bogat, uspešen in slaven. A podton je bil jasen: črnec, ki mu uspe, mora biti hvaležen belcem. Kar pomeni, da jih ne sme kritizirati. Nekaj globoko rasističnega je v prepričanju, ki od črncev terja hvaležnost. In ponižnost.

Spomnite se le, kako so vsi ponoreli leta 1968, ko sta ameriška sprinterja Tommie Smith in John Carlos, dobitnika zlate in bronaste olimpijske medalje v teku na 200 metrov (Ciudad de México), na zmagovalnem odru med izvajanjem ameriške himne pogled uprla v tla, roko pa, stisnjeno v črno orokavičeno pest (»Black Power«), dvignila visoko pod nebo – s tem sta protestirala proti zatiranju, diskriminiranju in kriminaliziranju črncev. Takoj so ju nagnali iz olimpijske vasi, ju suspendirali, nekateri so jima grozili s smrtjo – zahteve po kazni so prihajale z vseh strani.

Muhammadu Aliju, eks Cassiusu Marcellusu Clayu, boksarju iz Louisvilla (Kentucky), vnuku sužnja, so leta 1967 odvzeli naslov svetovnega prvaka, ker ni hotel v vojsko in Vietnam. Vietnamski vojni je bučno in burno nasprotoval. Ne, ni je imel za svojo: »Noben vietkongovec mi še ni rekel črnuh. Vietkongovci me niso linčali, name nagnali psov, me oropali državljanstva ali pa posilili in ubili mojo mater in mojega očeta.« Številni so tedaj nasprotovali vietnamski vojni, toda Ali je bil problem, ker je bil čeden, seksi, graciozen, luciden, atraktiven, fotogeničen, kinetičen, boksar št. 1, svetovni prvak v paradni kategoriji, superman, metulj, ki je pičil kot osa, hipster, ki ni hotel stati v vrsti, nepremagan in nepremagljiv, največji, The Greatest, neskončno zapeljiv in magneten. Celo papež je hotel njegov avtogram. In ga dobil. Oblasti so se bale, da bo na »temno stran« – na stran protivojnega gibanja, med protestnike – pritegnil tudi druge, množice, predvsem mladino, belsko mladino.

Rasizem terja fanatizem. To je versko prepričanje, orgiastična religija, ekstremno čustveno stanje, ki obsede celotno telo, vse notranje organe, želodec, kri, vsako žilo, vsak živec, vsak las.

Drugače kot drugi športni zvezdniki, ki političnih vprašanj, dilem in kontroverz nočejo komentirati, je politiko vedno komentiral. Muhammad Ali, vedno pripravljen na boj z ameriškim snom, to centrifugo kolonialne preteklosti, neokolonialnih fantazij, segregacije, belske predupravičenosti in integracijske gravitacije, ki od črncev terja hvaležnost, je boks prelevil v postšekspirjanski ulični teater – iz njegovih ust so leteli grafiti, ki so se kar lepili. Filipinski diktator Ferdinand Marcos mu je rekel: »Če bi bil Filipinec, bi te moral ustreliti!«

Ring ga je osvobodil, ne pa omejil. V ringu je izgledal kot prvi temnopolti ameriški predsednik. Oblasti so se bale, da bo pičil. Bil je nevaren. Ali kot je nekoč rekel črnski voditelj Malcolm X: »Če bi se začeli ljudje identificirati s Cassiusom, bi bilo nenadoma vse polno črncev, ki bi govorili – jaz sem največji!« Malcolma X so ubili nekaj dni kasneje, Martina Luthra Kinga pa nekaj let kasneje.

Etnonacionalisti verjetno pričakujejo, da se bo Kaepernick – »Muhammad Ali nove dobe«, ki zelo rad citira Malcolma X – opravičil. To so nekoč pričakovali tudi od Muhammada Alija. A se ni opravičeval. Nikoli. Če bi se opravičeval za svoj uspeh, bi bilo tako, kot da bi se opravičeval za svojo osvoboditev. A natanko to pričakujejo rasisti: da se bodo črnci nenehno opravičevali za svojo osvoboditev.

Ali, ki je vedno boksal s črnci, potemtakem z »brati« (belopolti boksarji pač niso bili dovolj dobri), je rasistom povsem jasno in odločno sporočal: glejte, kako polagam »brate«! In če že »brate« polagam s tako brutalno lahkoto, kako bi položil šele vas! Ogrožal je rasno hierarhijo, ameriško tradicijo – treba ga je bilo kaznovati.

Tako kot je bilo treba nekoč kaznovati boksarja Jacka Johnsona, prvega temnopoltega prvaka v težki kategoriji. Ko je leta 1908 premagal Tommyja Burnsa, belca, so ga, pravi J. Corey Williams (The Conversation), demonizirali in kriminalizirali – neka revija ga je razglasila za »najodvratnejše bitje, kar jih je kdaj živelo«. Na vsak način so ga hoteli kaznovati. Ogrozil je rasno hierarhijo – ameriško tradicijo. Hoteli so, da se belcem opraviči, ker jih je premagal.

Ko je dve leti kasneje premagal še Jima Jeffriesa, prav tako belca, ki so ga krstili celo za Veliki beli up (Great White Hope), so belci sprožili nemire in izgrede. Še huje: nekateri so menda iz obupa naredili samomor. Johnsona pa so hoteli kaznovati. Na vsak način. In nazadnje jim je uspelo – podtaknili so mu delikt, pripeljali poroto, v kateri so bili sami belci, ter ga obsodili in zaprli.

Nič, rasizem terja fanatizem. To je versko prepričanje, orgiastična religija, ekstremno čustveno stanje, ki obsede celotno telo, vse notranje organe, želodec, kri, vsako žilo, vsak živec, vsak las. Nikoli ne popusti. In neskončno uživa v zvestobi svoji norosti in vulgarnosti. Trump dobro ve, kaj ima v rokah.