Uporniki z razlogom

V času, ko je vse več staršev, ki zavračajo cepljenje otrok, se pojavljajo tudi otroci, ki zavračajo takšno prepričanje staršev. Zakon o zdravstveni dejavnosti in zakon o pacientovih pravicah določata, da je starostna meja za odločanje o sebi 15 let. Takrat se lahko mladostnik tudi brez privoljenja staršev sam odloči za cepljenje.

Zlasti pogosto se to dogaja pri cepljenju deklet proti okužbi z virusom HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu in se prenaša s spolnimi odnosi. »Med mladostnicami, ki se zaradi nesoglasja staršev niso cepile proti okužbi s HPV, je kar nekaj takšnih, ki so se po 15. letu odločile za cepljenje,« pravi pediatrinja Špela Žnidaršič Reljič iz mariborskega Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca. »K temu jih spodbudijo ozaveščenost in poznavanje nevarnosti okužbe ter želja po zaščiti pred prvim spolnim odnosom,« pojasnjuje. Večinoma njihovo odločitev za naknadno cepljenje na koncu podprejo tudi starši.

Ne samo cepljenje proti okužbi s HPV, mladostniki se lahko odločijo tudi za druga zamujena cepljenja. Mariborska pediatrinja Maja Ivankovič Kacjan jih k temu spodbuja. »Dokler je otrok majhen, seveda ne zmore razumeti pomena cepljenja in mu celo ustreza, če se mu lahko izogne.« Ko ti otroci postanejo srednješolci in dopolnijo 15 let, se z njimi še enkrat pogovori. »Večinoma je mladostnik šele takrat prvič doumel, kakšen je pomen cepljenja. Zanimivi so bili njihovi odzivi, nekateri so držo staršev povzeli in so tudi sami zavrnili cepljenje, drugi so se čudili temu dejanju staršev in so od njih zahtevali pojasnilo, nekaj pa jih je spremenilo starševsko odločitev in so se želeli cepiti.«

Navadno je šlo v takšnih primerih za mladostnike, ki so bili nepopolno cepljeni, to pomeni, da so starši pri neki starosti in po že opravljenih nekaj cepljenjih zavrnili nadaljnje odmerke. »Tako so se potem ti mladostniki s svojo privolitvijo in nazadnje večinoma tudi s strinjanjem staršev samo docepili z manjkajočimi odmerki, čeprav se spomnim tudi popolnoma necepljenih otrok in njihovih živahnih razprav s starši na to temo.«

Mladi imajo drugačne prioritete kot starši. Razmišljajo o potovanjih, šolanju v tujini. »Mladostnik je seveda upornik in njegova odločitev glede cepljenja ima lahko tudi takšne vzgibe. Zato sem v teh pogovorih vsekakor želela, da je na koncu odločitev o cepljenju kljub vsemu skupna, da torej starši sprejmejo ali dopustijo mladostnikovo drugačno odločitev o sebi.«

Cepljenje proti večini nalezljivih bolezni je sicer po zakonu predvideno v prvih letih otrokovega življenja, ko obstaja največja nevarnost za okužbo in hud potek bolezni, a tudi zaščita po 15. letu ima smisel z vidika posameznika in z vidika zaščitenosti skupnosti.