Plošča / Benjamin Clementine: I Tell a Fly

+ + + +

Benjamin Clementine, ki smo ga nedavno poslušali tudi v Ljubljani, nima le nenavadnega glasu, le nenavadnega načina igranja klavirja in ne sklada le nenavadne glasbe. Ima tudi nenavadno zgodbo, kot nalašč za oblikovanje »umetnikovega profila«, ki ga brusi piarovska mašinerija. Vendar ni bila ključna za to, da je leta 2015 za prvenec At Least For Now nepričakovano prejel nagrado mercury. Zasluge za to je imel prej njegov neverjetni, markantni tenor, njegov pop, ki bi po novejših standardih pop glasbe lahko pogrnil na vsej črti. Tako pa je bil postavljen na piedestal britanskega klavirsko-baladnega popa in s svojo svežino nas pri tem spomnil na čase, ko so se tudi v paradnih panogah mainstreama še dogajali raziskovanje in odkloni. Seveda je treba vendarle upoštevati, da gre za izvajalca s premišljenim imidžem in da nagrado mercury podeljujejo z določeno drznostjo; izbira nikoli ni povsem predvidljiva.