Kdo bolj krši človekove pravice

Ko se je vladajoča koalicija v prvi polovici mandata odločila na državne meje postaviti rezilno žico in tja poslati vojsko ter sprejeti strožjo azilno zakonodajo, je temu v vladi edini resno nasprotoval pravosodni minister Goran Klemenčič. Lastni vladi in ministrici za notranje zadeve Vesni Györkös Žnidar, ki je stala za novo zakonodajo, je očital delovanje v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in vrednotami. Seveda ni ostalo pri tem, medsebojno obtoževanje je postalo stalnica, zakonodaja, ki se spreminja na obeh ministrstvih, pa tudi dejansko krči človekove pravice.

Notranja ministrica pravosodnega ministra že dlje vidi kot moteči dejavnik pri krčenju pravic azilantom in prosilcem za azil in tudi pri širjenju policijskih pooblastil in uvajanju novih prisilnih sredstev. Vidi ga kot zagovornika človekovih pravic, ki ji (po svojih zmožnostih in v skladu s svojimi pristojnostmi) onemogoča ustvarjanje policijske države. Da so zakoni, ki prihajajo z notranjega ministrstva, sporni, sicer priča tudi to, da so se vsi po vrsti znašli pred ustavnim sodiščem in čakajo ustavno presojo ali pa je ta že bila opravljena. Pred dnevi je varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer zahtevala še ustavno presojo spomladi sprejetega zakona o policijskih pooblastilih.

No, ministrice to ni ustavilo, da ne bi ministru očitala posegov v človekove pravice in temeljne pravne standarde, ko se je odločil, da odpravi sodno preiskavo.

Neverjetno, tokrat je imela ministrica prav, z odpravo sodne preiskave bi se še dodatno skrčile pravice obdolžencev v kazenskih postopkih, hkrati pa bi se okrepila vloga tožilstva in policije.

Klemenčič je sicer nasprotoval tudi uzakonitvi električnih paralizatorjev, ki so jih nazadnje na notranjem ministrstvu uspešno uzakonili. Pod pritiskom javnosti in pravosodnega ministrstva so v zakon vendarle zapisali nekatere varovalke in omejitve pri rabi paralizatorjev, ki naj bi jo podrobneje uredili v pravilniku o policijskih pooblastilih. Ta se prav zdaj sprejema in tudi glede njega so na obeh ministrstvih vsaksebi. V njem so sicer nekatere varovalke in omejitve. O tem, kam smejo policisti s paralizatorjem meriti, v pravilniku piše, naj ne bi streljali »v glavo, vrat ali genitalije«. Na ministrstvu za notranje zadeve, kjer pravilnik pišejo, pa po naših podatkih niso želeli upoštevati predlogov pravosodnega ministrstva, da se med omejitve vpiše tudi streljanje v srce. In to čeprav najnovejše raziskave iz obljubljene dežele električnih paralizatorjev, iz ZDA, kažejo, da je prav streljanje v srce najpogostejši razlog smrti zaradi uporabe električnega paralizatorja.

Čeprav se torej navzven zdi, da obstaja dilema, kateri od ministrov z dveh državotvornih ministrstev bolj krši oziroma krči človekove pravice, te v resnici ni. Ministrici Györkös Žnidarjevi je uspelo skozi parlament spraviti kar nekaj ustavno spornih zakonov, ministru Klemenčiču pa pravzaprav niti edinega, s katerim bi se dejansko skrčile pravice – obdolžencev. Potem ko je državni svet izglasoval veto na novelo zakona o kazenskem postopku, ta ni bila uvrščena na ponovno glasovanje v državnem zboru, saj je (v drugo) ni potrdil pristojni odbor za pravosodje.