Goran Kompoš

20. 10. 2017  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Plošča

Hans Zimmer, Benjamin Wallfi sch: Blade Runner 2049

2017, Epic

+ + +

Denisu Villeneuvu je bilo, potem ko so mu zaupali režijo Iztrebljevalca 2049, menda jasno, da tekmovanje z izvirnim Iztrebljevalcem Ridleyja Scotta iz leta 1982, ki je postal kultna filmska klasika, ne bi imelo nobenega smisla. Verjetno je podobno razmišljal tudi islandski skladatelj Jóhann Jóhannsson, ko ga je Villeneuve angažiral, da za novi film posname glasbo. Soundtrack, ki ga je za prvi film posnel grški skladatelj Vangelis, je bil po mnenju marsikoga namreč vsaj tako pomemben kot film sam. V njem so navdih našli sintpop pionirji, detroitski techno producenti in skladatelji filmske glasbe, za nameček pa je postal še eden najpriljubljenejših soundtrackov fenov znanstvene fantastike.

Jóhannsson je z glasbo, ki so jo hvalili glasbeni kritiki in feni, opremil že prejšnje Villeneuvove filme (Ugrabljeni, Sicario in Prihod) in se je zdel logična izbira tudi za Iztrebljevalca 2049. Zato je toliko bolj presenetila režiserjeva odločitev, da ga v zadnjem hipu zamenja z najdejavnejšim hollywoodskim skladateljem Hansom Zimmerjem in njegovim sodelavcem Benjaminom Wallfischem.

Zamenjava je, razumljivo, sprožila številne polemike. Zaradi tajnosti pogodb lahko o vzrokih zanjo (za zdaj) le ugibamo. Uradno naj bi šlo za konsenz med Jóhannssonom in režiserjem, ker naj bi si slednji želel, da bi se glasba očitneje opirala na zapuščino izvirnega soundtracka. Hkrati je povsem verjetno, da hollywoodski studii zaradi ogromnega finančnega vložka pač preprosto ničesar niso hoteli prepuščati naključju. In v tem pogledu je bil Zimmer, v zadnjih dveh letih najvplivnejši filmski skladatelj, gotovo najvarnejša izbira.

Glasba za Iztrebljevalca 2049 je popolnoma v službi fi lma, ki ga spremlja.

Glasba za Iztrebljevalca 2049 je popolnoma v službi filma, ki ga spremlja.
© arhiv filma

Samo po sebi to seveda ne pomeni, da Zimmer hkrati ni bil tudi najoptimalnejša izbira, navsezadnje je pred tremi leti z izvrstnim soundtrackom opremil znanstvenofantastični hit Medzvezdje. Kljub temu pa zdaj, ko je Iztrebljevalec 2049 prišel na filmska platna, številni gledalci občutijo grenak priokus. O tem, da glasba izvrstno dopolnjuje prizore in da se priložnostno tematsko navezuje na izvirnik, sicer ni dvoma. A povsem je podrejena filmski naraciji. Težko si je predstavljati, da bi soundtrack čez desetletje ali dve lahko postal tako kulten kot Vangelisov soundtrack za Iztrebljevalca, in v tem pogledu so avtorji filma nedvomno zamudili lepo priložnost.

Seveda bo Villeneuvovo odločitev lažje presojati, če bomo kdaj slišali glasbo, ki jo je za Iztrebljevalca 2049 posnel Jóhannsson. Kljub temu pa se zdi, da je glasba v tem filmu dobila močno podcenjeno vlogo. Ja, najbrž bi si ustvarjalci filma precej večjo uslugo naredili, če bi že v izhodišču izbrali kakšnega drznejšega glasbenega kreativca. Ali če bi vlogo glasbenega selektorja nemara zaupali kar Tarantinu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.