Ministrstvo priznava: policija ravna rasistično

»V devetih letih, odkar živim v Sloveniji, so me legitimirali najmanj stokrat, zgolj v zadnjem mesecu osemkrat. Prej sem živel v ZDA in Veliki Britaniji, v vsaki izmed teh dveh držav sem bil legitimiran po enkrat. Počutim se kot svoboden v zaporu,« je spomladi, potem ko se je policijsko preverjanje istovetnosti na ljubljanski železniški postaji končalo z lažjimi telesnimi poškodbami, povedal Noriss Claude Jones. Pol leta kasneje so na notranjem ministrstvu, kjer deluje pritožbeni organ zoper policijo, priznali, da ga je policija neupravičeno dolga leta nadlegovala samo zato, ker je temnopolt.

Ko smo aprila na policiji zaprosili za pojasnila glede omenjenega preverjanja istovetnosti, so odgovorili, da so policisti v tem primeru delo opravljali na podlagi »35. člena Zakona o nadzoru državne meje«. To pomeni, da so v notranjosti države izvajali ukrepe, ki jih zakon o nadzoru državne meje predvideva za »lovljenje« domnevnih nezakonitih migrantov, ilegalnih pribežnikov oziroma ljudi, ki si želijo vložiti prošnjo za azil, ali celo tistih, ki so takšno prošnjo že vložili.

To pooblastilo je policistom zakon v omejenem obsegu dajal že prej, po zadnji spremembi zakona o nadzoru državne meje v svežnju zaostrovanja azilne zakonodaje pa je politika takšno ravnanje pravzaprav legitimirala z omilitvijo pogojev za početje, ki bi mu brez dvoma lahko rekli policijsko nadlegovanje ljudi na podlagi rase ali katere druge osebne okoliščine, ki je sicer z ustavo prepovedano.

Novi zakon je pogoje za takšno, v načelu prepovedano razlikovanje med ljudmi precej omilil. Oziroma je dal policiji več pooblastil za takšno početje. Doslej je veljalo, da mora za pregled vozila ali za osebni pregled policija izkazovati »sum«, da ima oseba pri sebi prepovedane ali nevarne stvari, po novem bo za varnostni pregled dovolj, da bo to »glede na konkretne okoliščine mogoče pričakovati«.

Konkretne osebne okoliščine, torej tudi barva kože, v našem primeru res kažejo na veliko večjo verjetnost, da je človek begunec, migrant, tujec, kot če ne bi bil temnopolt. A to ne spremeni dejstva, da ljudje z drugačno barvo kože ali kako drugo navzven vidno okoliščino, ki jih razlikuje od povprečnega posameznika, v naši državi skoraj brez izjeme bivajo zakonito. Med njimi je tudi Jones, ki ima v Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, svoje podjetje, tu je bil tudi poročen in tu živijo njegovi otroci.

Prepričan, da se mu godi krivica, je vztrajal s pritožbami na vse pristojne organe in po pol leta uspel v pritožbenem postopku. V sektorju za pritožbe zoper policijo, ki deluje na notranjem ministrstvu, so po preučitvi dokumentacije, zaslišanju vseh policistov, ki so sodelovali v postopku, ter njega kot identificirane osebe, ugotovili več policijskih kršitev.

Poškodbe na glavi in rami, ki jih je med postopkom ugotavljanja istovetnosti pretrpel naš sogovornik, so po mnenju pritožbenega senata, ki mu je predsedoval Sebastjan Prosenc, posledica »neupravičeno uporabljene prekomerne sile«. Osnovno načelo pri uporabi prisilnih sredstev in sile, so zapisali v senatu, je načelo sorazmernosti, ki v tem policijskem postopku ni bilo spoštovano, saj tudi policisti niso uspeli dokazati, da bi se Jones tekom postopka kakorkoli upiral navodilom in ukazom policistov. Glede fotografiranja na policijski postaji, kamor je bil Jones s silo priveden, so ugotovili, da policija zanj ni imela zakonske podlage, saj ni bilo nikakršnega suma, da bi bil storil kaznivo dejanje, in zaključili: »Brez dvoma gre v tem primeru za posega v človekovo zasebnost in osebno dostojanstvo.«

In tretjič, kar je najpomembneje, pritožbeni senat je po izjavah policistov samih ugotovil, da njihovo izbiranje posameznikov za ugotavljanje istovetnosti »kaže na obstoj prakse ustavljanja oseb na osnovi zunanjega videza«. To pa je, je sklenil senat, še posebej, ko gre kot »v konkretnem primeru za izbiranje na podlagi barve kože, v nasprotju z določbo ustave v 14. členu, ki nosi naslov ’enakost pred zakonom’«.

Po mnenju notranjega ministrstva policija protiustavno izbira tarče na podlagi barve kože.

Na notranjem ministrstvu, ki ga vodi Vesna Györkös Žnidar, smo zato poizvedovali, ali menijo, da bi glede na ugotovitve njihovega lastnega pritožbenega organa morda morali policiji dati drugačna navodila za ravnanje, če s sedanjo prakso krši ustavno pravico do enakosti pred zakonom. Ugotovitve sektorja za pritožbe so skušali prefinjeno nekoliko relativizirati s tem, da so izpostavili domnevno pomembno okoliščino odločanja o pritožbah. In sicer, da so tričlanski senati, ki odločajo o pritožbah zoper ravnanje policije v konkretnih primerih, sestavljeni iz »vodje senata - pooblaščenca ministrice za notranje zadeve - ter dveh predstavnikov javnosti«. Nadalje so pojasnili, da je pritožbeni postopek s tem končan in da so z ugotovitvami, kot je to v navadi, (zgolj) seznanili vodstvo policije. V domeni policije pa, da je »sprejemanje in izvedba morebitnih ukrepov zoper konkretne policiste, po potrebi pa tudi izvedba morebitnih sistemskih ukrepov. Glede na dejstvo, da gre na področju diskriminatornega ravnanja policistov za izjemne primere, ministrstvo policiji izvedbe kakršnih koli sistemskih ukrepov zaenkrat ne bo predlagalo.«

A na sektorju za pritožbe tega istega ministrstva niso govorili o izjemi, pač pa o »obstoju prakse« ustavljanja oseb na podlagi zunanjega videza. Tudi po naših podatkih taki primeri niso tako zelo izjemni in osamljeni, in to čeprav se le malo žrtev policijske diskriminacije odloči vztrajati v dolgotrajnem in mučnem pritožbenem postopku, v katerem bi dokazovali kršitev zakonskih, ustavnih in nasploh človekovih pravic na strani policije. Poleg tega bi že en sam primer, za katerega celo na notranjem ministrstvu, v okviru katerega policija deluje, menijo, da gre za policijski rasizem, moral biti dovolj. Kdaj pa bo čas za ukrepe, ki bi tovrstno početje preprečevali? Ko bo na strani policije postalo pravilo, ne pa izjema?

Kaj pa Jones, ki v Sloveniji niti prekrška ni storil, pa ga kljub temu nadleguje policija? Ga še nadlegujejo? »Ne, od tedaj nisem imel več težav s policijo,« odgovarja. A ne zato, ker bi se kaj spremenilo v ravnanju policije nasploh oziroma v odnosu do njega, pač pa iz povsem drugega razloga: »Odtlej ne hodim več iz hiše, razen če ni zelo zelo nujno.«