Pamflet / Bernard Nežmah: Privilegirani kot žrtev

Španska vlada je po napovedi suspendiranja katalonske avtonomije sprožila še odstavitev predsednika Katalonije Carlesa Puigdemonta in razpis novih volitev v avtonomni pokrajini. Slovenska vlada pa še vedno molči. Kaj je razlog molku? Seveda oportunizem, zakaj bi se oglašali, ko pa večina v EU podpira španskega premiera Mariana Rajoya. Strah pred bodočo dezintegracijo (Baski, Škoti, Valonci etc.) učinkuje tako, da Kataloncem lepijo pridevnika egoizem in nacionalizem. Celo vplivni pariški le Nouvel Observateur iz tedna v teden objavlja tovrstne komentarje. Raphaël Glucksman je denimo kot perspektivo potegnil analogijo s Kosovom, kjer je Slobodan Milošević s politiko apartheida sprožil vojno in posledično osamosvojitev pokrajine. Implikacija osrednjih zahodnjaških pogledov je, da je neodvisnost pokrajine lahko dopustna le v primeru radikalnega nasilja matične vlade. A točka, s katere je pričakovati nastop slovenskih državnikov je prav druga stran: vzpostavitev principov, po katerih lahko avtonomne pokrajine vzpostavijo svojo državnost in to na tak način, da ostanejo članice EU, ne da bi pri tem doživele administrativni in vojaški napad matice. Kako ohraniti Evropo miru, se izogniti oboroženim konfliktom in dopustiti nove državne tvorbe, je krucialno vprašanje sedanjosti in prihodnosti. Trenutno je to resda minorni pogled, pa vendar: zakaj bi ga slovenski premier ali zunanji minister ali predsednik ne pograbili? Edina priložnost, kjer ima slovenska izkušnja kaj povedati, saj lahko s svojo izkušnjo nakaže eno izmed poti reševanja EU.