Ne potrebujemo Melanijine pomoči

Draga Sofi!

Večerja, ki sva jo imeli v Ljubljani, kamor sem te, priznano pisateljico, povabila kot umetniška direktorica literarnega festivala Fabula, mi je ostala v lepem spominu. Govorili sva tudi o moji sonarodnjakinji Melanii Trump. Ne vem, kaj sem ti z »vzhodnoevropskim« naglasom tedaj o njej rekla, najbrž nič omembe vrednega, ker do nje ne čutim nič, kakor tudi sicer do nikogar, s komer me druži le narodnost, ta najmanjši možni skupni imenovalec.

Vendarle pa sem se ob tvojem pismu čutila nagovorjeno. Saj poznaš tisto repliko, ki ostaja močna in resnična, čeprav (ali pa ravno zato ker) jo ženske moškim prepogosto izrekajo v filmih in knjigah B-kategorije: »Nisem se počutila ponižane, dokler mi nisi dal vedeti, da bi se tako morala počutiti.« Skratka: nisem si mislila, da imam, ker sem »Vzhodnoevropejka«, problem, še več, niti pomislila nisem, da sem »Vzhodnoevropejka«, dokler me za »Vzhodnoevropejko« nisi oklicala ti. Če bi se morala nasloniti na eno samo identitetno oznako, bi se klicala predvsem za žensko: žensko, ki ji je vseeno, kateri narodnosti pripadajo moški, ki izkoriščajo, in kateri ženske, ki so izkoriščane.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v slovenščini izhajal časopis Slovenka, prvi ženski časopis pri nas. Avtorice so se upale ukvarjati s temami, ki jih v »moških« časopisih ni bilo, denimo s prostitucijo. Njihovo stališče takrat je bilo – še danes sodobno –, da je prostitucija moralno vprašanje le, kolikor se tiče moških. Enako mislim tudi o tvojih ponazoritvah, ko pišeš, da je Melania Trump z naglasom vsem sporočala, da je na prodaj in poceni. Tudi sama imam naglas, a sem do danes vedno mislila, da z njim sporočam le, da nimam posluha in da sem se morda preslabo naučila angleško. Nič več od tega. In če bi kdorkoli pomislil kaj več, je to seveda njegov, ne moj ali Melanijin moralni problem. Enako velja za »določeni sloves« vzhodnih punc, o katerem pišeš – ta ni problem punc, ampak je problem moških, tistih, ki se polaščajo njihovih teles, in onih, ki so njihove države spremenili v brezna, iz katerih se žal najpogosteje ni mogoče izkopati niti z razprodajo lastnega telesa.

Predlagaš, da bi Melania Trump ustanovila fundacijo za zlorabljene (vzhodnoevropske?) ženske. Mislim, da bolj kot diplomatske obiske, državniške stiske rok in provizorično ustanovljene fundacije, ki bi dajale videz, da jim je mar za ženske, potrebujemo učinkovite organe (pregona, sodstva, medije), ki bodo znali kaznovati storilce, tiste, ki mislijo, da lahko po nekem telesu posežejo samo zato, ker ima določeno polt ali naglas, tiste, ki deklicam onemogočajo izobraževanje, tiste, ki ljudi kupujejo kot stvari, tiste, ki s pozicije moči ponižujejo šibkejše, tudi ženske. Pri tem ni pomembno, ali gre za »vzhodno Evropo« ali hollywoodski jet set, kjer se je po zadnji aferi s Harveyjem Weinsteinom izkazalo, da celo najbolj slišane in najbogatejše hollywoodske zvezdnice, kar se spoštovanja in odnosa do njih in njihovih teles tiče, niso v bistveni prednosti pred »vzhodnoevropskimi« sotrpinkami. Močno dvomim, da bo naša heroina lahko soproga človeka, ki državljane izrazito ločuje na prvo- in drugorazredne – in ki si med drugim ne prizadeva le za prepoved splava, ampak se lahko zgodi celo, da bo kriminaliziral kontracepcijske tablete. Veliko več od nje lahko storiš že ti, ki daješ svojim ženskim likom pretresljive in resnične glasove, ki zmorejo s pristnostjo nagovoriti več ljudi kakor zgolj lepa obleka na poziciji moči.

Kot Melanijina sonarodnjakinja mislim, da se je preselila na slabše: če bi ostala, bi živela v (vzhodnoevropski?) državi, ki je po statistiki WEF na osmem mestu glede na plačno enakost med moškimi in ženskami (ZDA so na petinštiridesetem), v državi, ki omogoča brezplačen in lahko dostopen splav, brezplačno kontracepcijo in enoletni plačani porodniški dopust (ki ga lahko vzame tudi moški). Živela bi v državi, kjer je bilo s civilno pobudo zaradi seksizma mogoče v manj kot mesecu dni s položaja predsednika PEN spraviti enega najvplivnejših slovenskih pisateljev. Ne pravim, da ženske v tej državi nimamo težav, da vsakdanji seksizem včasih ni neznosen, da nas ni strah vzpona neokonservativnih gibanj in strank ter da imamo enake možnosti za vodstvene položaje kot moški. A vendar: najmanj, kar potrebujemo, je Melanijina pomoč ali pomoč ZDA; kolikor vem, sta zadnji stvari, ki smo ju od tam uvozili, dekliščina in babyshower. Za nobeno od njiju se mi ne zdi, da bi žensko kaj prida opolnomočila.

Poljska je bila ena prvih držav, kjer je bil dovoljen splav, kjer so »vzhodne punce«, kakor jim praviš, lahko odločale o svojem telesu. Ko je padla delitev na vzhodni in zahodni blok, o kateri govoriš, so Poljakinje izgubile pravico odločati o tem. V hipu, ko je »vzhodna Evropa« začela verjeti, da bo zbližanje z Zahodom samo po sebi prineslo pravico, so se začele dogajati najhujše tranzicijske krivice, katerih prve žrtve so bile ženske. Rešitev ni v moledovanju storilcev (ali njihovih žena), naj popravijo svoje napake, marveč v tem, da stvari vzamemo v svoje roke. Lani, manj kot mesec, preden je Melania Trump postala prva dama ZDA, se je na Poljskem zgodil czarny protest. Več deset tisoč v črno oblečenih žensk je zavzelo poljske ulice, da bi obdržale še zadnjo trohico pravice, ki jim je ostala.

Vidiš, draga Sofi, sama mislim, da so to heroine, ki jih potrebujemo. One in druge (ne le vzhodnoevropske) ženske so tiste, ki bi jih morali nagovarjati. Namesto premišljenih toalet in slabih govorov potrebujemo osveščanje, množično mobilizacijo in sočutje. Namesto para visokih pet potrebujemo tisoče nog, ki bodo marširale svojim ciljem in pravici naproti.

Herojstvo ni posameznikova drža, je kolektivno dejanje.