Portret /  Jan Cvitkovič, filmski režiser

V svojem najnovejšem filmu Družinica pripoveduje zgodbo o povprečni štiričlanski slovenski družini srednjega razreda, ki se po izgubi zaposlitve obeh staršev znajde v hudi finančni stiski, kar botruje krhanju vezi med njenimi člani, k razpadu družine in na koncu k njeni obnovitvi. Pri ustvarjanju filma svoje pozornosti sicer ni usmeril (le) v krivdo, ki jo ima za uničene usode ljudi in družin sistem, temveč ga je zanimala sprememba odnosov v družinah, ki se soočajo s takšnimi tragedijami. Povsem jasno pa je pokazal na krivca, ki je tisoče slovenskih družin pahnil na rob preživetja: to so tisti, ki so leta 2012 na hitro spisali in sprejeli novelo zakona o socialno varstvenih prejemkih, po kateri se vse oblike socialne pomoči dodeljujejo predvsem na podlagi prihodkov staršev izpred dveh let. Če so starši takrat presegali cenzus, družine do pomoči niso upravičene, tudi če so starši zdaj brez zaposlitve. »Zakon je bil napisan v času vlade Boruta Pahorja. Za krivice, ki jih je povzročil, je objektivno odgovoren. Toda očitno ga bomo kljub temu nagradili z novim predsedniškim mandatom,« pravi režiser.