Film / Prebujanja

zadržan

Reke ljubezni.

Če bi slovenske postelje govorile, bi povedale, da je seks le še priložnost za žalitev, maščevanje in psihično nasilje – in da jih to vse bolj dolgočasi. V Prebujanjih se junakom dogajajo tako generične in tako dolgočasne reči, da morajo film preživeti v postelji. Če bi film preživeli v kuhinji, bi bila Prebujanja videti kot slab študentski film. Toda Peter Bratuša – direktor fotografije (Babica gre na jug), režiser kuharskih oddaj (Ljubezen skozi želodec), videov (Lahko sem srce) in reklam – ve, kaj prodaja kuhinje: seks. Prebujanja so zato videti kot dober študentski film, še toliko bolj, ker si nenehno čestitajo za naravnost šolsko urejenost in simetrijo: trije pari, tri krize, tri budnice, tri postelje.

V prvi postelji sta Marcel (Jurij Zrnec) in Ula (Katarina Čas), fotografa, ki komaj zadržujeta stand-up, toda ko njene fotke zasenčijo njegove, se jima zgodi film Zvezda je rojena. V drugi postelji sta Robi (Sebastian Cavazza) in njegova študentka Jana (Saša Pavlin Stošić), ki sta zdaj končno skupaj, toda ko ju začnejo mučiti izbruhi ljubosumnosti (»A si stikala po mojem telefonu?«), se njuna epizoda prelevi v infantilni skeč, ki se ga ne bi sramovali nemški porniči iz sedemdesetih let, v katerih so Lolite »nagajale« brkatim bundesligaškim žrebcem (ko to gledate, se itak zdi, kot da je Bratuša ta film posnel le zato, da bi Sašo videl golo), in ki je le uvod v tretjo posteljo, po kateri se valjata nekdanja ljubimca, dokler on (Primož Pirnat) ne zasumi, da se ona (Jana Zupančič) pred davnimi leti ni držala zapovedi Angelce Likovič. Vsakič, ko se film vrne v njuno posteljo, vzkliknete: hej, pustite Zrneca! Izmed vseh trpi najbolje. In s poanto. Prebujanja so tipični slovenski film te dobe: srednji razred trpi! To pa je nekaj, kar »šokira« le še TV-publiko, ki jo bo v treh epizodah Prebujanj »šokiralo« vsaj toliko reči kot v treh epizodah Reke ljubezni.