Komentar / To ni več Slovenija

Nisem volil. Na koncu nisem šel, čeprav sem pozorno prebral tekst Grege Repovža v prejšnji številki Mladine. V nedeljo popoldne me je celo malo zamikalo, da bi zaprtega nosu, skrivaj in na tiho, stisnil svoj glas aktualnemu predsedniku, najverjetnejšemu zmagovalcu. Čeprav mu, v resnici, zmage niti najmanj ne privoščim, sem si jo na neki mazohističen način želel. Takšno absolutno, v prvem krogu, da bo te volilne kampanje čim prej konec. Naj čim prej mine, kot si to želimo, ko nas prizadene žled, poplava ali kakšna tretja naravna katastrofa, da se lahko lotimo ugotavljanja škode in njenega odpravljanja. Po vsem tem semnju profanosti in abotnosti, ki smo mu bili priča, je resnično težko resno govoriti o politiki. Kot državljani smo bili namreč predmet tako hudega podcenjevanja, da bomo, vsaj nekateri, verjetno potrebovali še kar nekaj časa, da pridemo k sebi. Od osuplosti, ki je očitno tudi že prerasla v jezo, saj je na koncu botrovala najvišji volilni abstinenci v zgodovini države. Podcenjevanje volivcev se žal ni ustavilo pri Pahorjevi v-izogibanju-vsebini-bom-španciral-po-Sloveniji predvolilni kampanji in nasproti mu postavljenimi outsiderji s potičkami, črnimi panterji, županskimi lentami, priročniki Politika za telebane in zemljevidi, z vrisano potjo od glavnega kolodvora do stavbe nacionalne televizije, v žepih in nahrbtnikih. Ti so tako ali tako zgolj stranski učinek lika in dela aktualnega predsednika in s tem del istega problema.