Proti kulturi strahu pred islamom

Dr. Aleš Črnič, je sociolog, na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Komentar

Naj tale razmislek pričnem iz osebne perspektive. Nedavno sta mi obe ključni točki intimne geografije, glavni mesti mojega otroškega in odraslega življenja, za trenutek vulgarno razkrili svoj tuji obraz. Po zgledu vse bolj mrzke mi države, ki je že pred časom ponotranjila ograjeno in ožičeno južno mejo, sta se vsako s svojim dejanjem pripojili k sodobnemu ksenofobnemu evropskemu toku, mene pa s tem brezobzirno odtujili iz svojih simbolnih nedrij.

Najprej me je doletela novica, da specialni odred samozvanih predstavnikov moje četrtne skupnosti, v kateri sem na različnih lokacijah preživel približno polovico življenja, pripravlja pobudo za presojo ustavnosti poimenovanja Džamijske ulice. Komaj sem dobro zajel sapo, je priletela klofuta še z druge strani, iz srednje velikega multikulturnega proletarskega mesta, v katerem sem se prebil skozi formativna leta: tam so se nekatere osnovne šole (sprašujem se, ali tudi »moji« dve) odločile, da učencem ne bodo več omogočale alternativnih šolskih obrokov brez svinjine.

Saj najbrž bi bilo res nenavadno, če bi le na sončni strani Alp ostali svetel otok v vse srhljivejšem morju kulture strahu pred islamom, ki nas – še posebej očitno to postaja po zadnjih avstrijskih volitvah – nezmotljivo obdaja (morje strahu seveda, ne islam). Evropa se zadnja leta utaplja v množičnih strahovih pred begunci in migranti; ker je med njimi večina muslimanov, naj bi to ogrožalo naš način življenja, s svojo menda radikalno drugačno kulturo naj bi spodjedali krščanske temelje Evrope.

Evropa se je vse od svojih začetkov konstituirala v nasprotju z Drugim, pri ustvarjanju identitete na način per negationem, torej primarno z določanjem, kdo in kaj nismo, je bil kontrapod predvsem islam. Korenine sodobnih protiislamskih sentimentov tako segajo celo tisočletje v zgodovino, na Slovenskem pa se vse do danes napajajo predvsem s spomini na turške vpade. Zametke eksplicitno sovražnega odnosa do muslimanov zasledimo v drugi polovici 9. stoletja, ko papež Janez VIII. začne z doktrinarno vzpostavitvijo kristjanov kot skupnosti, kot enotnega družbenega in mističnega telesa, hkrati pa demonizira muslimane in ves krščanski svet pozove k vojni proti njim. Muslimani odtlej v zahodni zavesti postopoma postajajo glavni sovražnik krščanskega sveta, kar ob koncu 11. stoletja pripelje do križarskih vojn. Ideja Evrope kot politične skupnosti torej od začetka v svojem bistvu temelji na antagonizmu ali že kar eksplicitnem sovraštvu do muslimanov, kot to prepričljivo pokaže Tomaž Mastnak v eruditski knjigi o »kristjanstvu« in muslimanih (1996). Ti procesi tudi de facto dosežejo zadnjo stopnjo sredi 15. stoletja, ko Osmani pod vodstvom Mehmeda Osvajalca zavzamejo bizantinsko prestolnico in središče vzhodnega krščanstva, Konstantinopel. To poenoti prej stoletja radikalno razcepljen krščanski svet na latinski in vzhodni, pravoslavni del, mesto antagonističnega Drugega v zahodni imaginaciji pa Maver/Saracen prepusti Turku. Začnejo se mobilizacije proti turškemu ogrožanju Evrope, ki v zavesti njenih nadvse heterogenih ljudstev prvič zares postane prostor skupne identitete.

Spomini na turške vpade vse do danes ostajajo živi tudi v slovenski kulturi, ne le v ljudskih pesmih o devicah, ugrabljenih za hareme, temveč tudi v osnovnošolskih učbenikih. V njih se otroci seznanijo z Župančičevim Turkom (s fesom, krivo sabljo in bradavico na nosu), spoznajo Levstikovega Martina Krpana (ki pred zlobnim Brdavsom reši cesarski Dunaj), v višjih razredih berejo Jurčičevega slovenskega janičarja Jurija Kozjaka in Sketovo povest iz turških časov Miklovo Zalo. Kurikularno seznanjanje s tem nedvomno burnim obdobjem slovenske zgodovine samo po sebi seveda ne more biti sporno. Če le ne bi v odsotnosti dodatnih kontekstualnih refleksij nekritično obnavljalo starih stereotipov o barbarsko brezbožnem, neusmiljeno krutem Turku, ki brezvestno ogroža krščanski svet.

Ti stereotipi nastajajo in se ohranjajo skozi kulturne procese konstrukcije drugosti, ki večplastno identiteto »Turka« sploščajo na manihejsko črno-belo podobo, v kateri nas, ki smo seveda na strani dobrega, ogroža to poosebljenje zla, predvsem pa njegovo kompleksno identiteto reducirajo na religijo, islam. Takšni procesi drugačenja, ki jih lucidno analizirajo avtorji zbornika Imaginarni »Turek« (2012), seveda niso slovenska posebnost – zasledimo jih na številnih mejnih območjih, kjer se stikata in soočata Vzhod in Zahod. Pogosto temeljijo na srednjeveškem mitu o antemurale christianitatis, predzidju oziroma braniku krščanskega sveta, katerega daljni odmev slišimo tudi danes v eksplicitnih primerjavah množic beguncev in migrantov s turškimi vpadi ter v špekulacijah o zarotniški načrtni organizaciji zadnje begunske krize, ki naj bi bila zavestno usmerjena proti jedru krščanske Evrope. Trdovratna vztrajnost tega starodavnega mita na prvi pogled pritrjuje Mastnakovi tezi iz posebne februarske številke Mladine o islamu, da je »sovraštvo (zahodnih kristjanov do muslimanskega sveta) v jedru evropske identitete in bo z nami, dokler bo obstajala Evropa in dokler se bomo sklicevali na evropske vrednote«. Sam pa vendarle mislim, da bi bila prehitra privolitev v to smelo tezo prezgodnja vdaja – teza namreč velja le, dokler evropske vrednote enačimo izključno s krščanstvom.

Povezava evropske kulture in identitete s krščanstvom je seveda očitna in tako rekoč samoumevna. O njej ne priča le geneza Evrope kot eksplicitno krščanske skupnosti, temveč tudi izjemna zgodovinska vloga samostanskih središč vednosti in omike, ključni vpliv predvsem jezuitov na razvoj šolstva, protestantski vplivi na razvoj nacionalnih jezikov in nacionalnih identitet itd. Potrjujejo jo tudi sodobne razmere, v katerih večina Evropejcev še vedno izreka vsaj nominalno pripadnost krščanstvu, bodisi katolicizmu bodisi kateri od protestantskih denominacij. In še več: sodobnih zahodnih družb sploh ne moremo razumeti brez v marsičem usodnega vpliva cele vrste krščanskih idej in konceptov – celo sodobna sekularna politična ureditev, ki temelji na ločitvi vrednostnih sfer, predvsem politične in religijske, ima korenine v biblijskem »daj cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega«. Je pa pri tem nujno poudariti, da so se ti koncepti kljub izvorom (tudi) v krščanstvu razvijali ob eksplicitnem, pogosto nadvse aktivnem nasprotovanju cerkve in njemu navkljub. Niso plod samoumevne evolucije, temveč so mukoma izborjeni in sodobno obliko v smeri demokracije, svobode govora, človekovih pravic, enakopravnosti ipd. dobijo šele v razsvetljenski in postrazsvetljenski dobi.

Prav tako velja spomniti, da del sveta, ki ga danes razumemo pod pojmom Evropa, ni že kar »po naravi« in od zmeraj krščanski. Izvor največje svetovne religije ni evropski, kot bi se nemara zdelo zdravi kmečki pameti, temveč bližnjevzhodni – enako kot obeh abrahamskih sorodnic, judaizma in islama (s katerima kljub nekaterim evidentno različnim teološkim razumevanjem imajo istega Boga in skupne preroke). Kristjanizacijo Evrope tvorijo kompleksni, neredko nasilni procesi, ki so trajali celo tisočletje: od konca 4. stoletja, ko krščanstvo postane uradna religija rimskega imperija, vse do 15. stoletja, ko katoliški kralji Danske in Švedske v t. i. nordijskih oziroma baltskih križarskih vojnah dokončno pokristjanijo še Balte, in čisto nazadnje še do rekonkviste Španije in Portugalske leta 1492 (po skoraj osmih stoletjih (!) cvetoče islamske civilizacije Al-Andalus, ki ji na ozemljih evropske celine v njenem času ni bilo para).

Evropa ni že kar »po naravi« in od zmeraj krščanska. Izvor največje svetovne religije ni evropski, kot bi se nemara zdelo zdravi kmečki pameti, temveč bližnjevzhodni.

Sodobno zahodno kulturo tako nedvomno določa krščanstvo, a tudi predhodna grško-rimska antika ter poznejši renesansa, humanizem in razsvetljenstvo. Šele konec monolitne, dogmatske krščanske Evrope pripelje do svetovne prevlade Zahoda, ki temelji predvsem na modernem konceptu ločitve vrednostnih sfer, ko se različna področja družbenega in zasebnega življenja izvijejo izpod prejšnjega neizprosnega monopola cerkve. To je glavni razlog za novoveško prevlado Zahoda in nastanek današnje globalne »zahodnistične« civilizacije, kot je to slikovito pokazal Aleš Debeljak v knjigi, ki že v naslovu metaforično zariše njeno večplastno naravo: »Knjiga, križ, polmesec«.

Zaradi svojstvene zmesi vseh teh virov danes jedro evropskih in zahodnih vrednot tvori predvsem pluralizem, ki ga zagotavlja enakopravnost različnih religijskih in nereligijskih svetovnih nazorov. Evropska sekularnost, ki se napaja tudi iz krščanske tradicije, pa je nujni pogoj za sodobni koncept religijske svobode, ki poleg dominantne evropske in svetovne religije vključuje tudi nekrščanske, alternativne in »neavtohtone« religije. Pri čemer bi med slednje, tj. neavtohtone, le težko šteli islam, ki je v stoletjih pomembno prispeval k oblikovanju evropske kulture. T. i. islamska zlata doba, katere pritajeni šepet je kljub sistematični pozabi vendarle še moč slišati v znamenitem reku Ex oriente lux – z Vzhoda prihaja luč, je med 8. in 13. stoletjem v marsičem postavila temelje evropski renesansi in moderni znanstveni revoluciji. Izvorov starih antagonizmov med evropsko in islamsko kulturo zato ne kaže iskati toliko v domnevno nepremostljivih razlikah med njima kot v njunih sorodnostih. Ali z drugimi besedami: muslimanov se na Zahodu ne bojimo zato, ker so tako radikalno drugačni od nas, temveč ker so nam presenetljivo podobni.

Sodobno Evropo, ta enkratni amalgam zelo dolge racionalne in sekularne tradicije, krščanstva in tudi islamskih vplivov, je brez dvoma vredno odločno braniti. Tudi pred islamisti, ki jo nedvomno ogrožajo, ko neposredno z vsemi sredstvi napadajo zahodnjaški multikulturalizem – zaradi njegove domnevne grešnosti, v imenu enega samega, edinega pravega načina življenja. A pri tem ne moremo spregledati, da nekaj zelo podobnega počnejo tudi tisti »moji« Bežigrajčani in Velenjčani, ki jim gredo v nos Džamijska ulica in alternativna šolska kosila brez svinjine. S tem evropsko kulturo in »naš način življenja« ogrožajo bolj od muslimanskih beguncev, pred katerimi se nam zadnja leta tako očitno tresejo hlače.