Sto let drznosti

Počilo je v noči s 24. na 25. oktober 1917. V Petrogradu, današnjem Sankt Peterburgu. Oboroženi delavci so se pod vodstvom boljševikov uprli izkoriščanju in zasedli Zimski dvorec. Mesec kasneje, 15. novembra, se je »pošast komunizma« udomačila še v Moskvi, državo pa je dokončno prevzela januarja 1918.

Pošast komunizma pa ni ostala v Sovjetski zvezi. Ideje, ki so porodile komunistično revolucijo v Rusiji, so se razširile tudi v Slovenijo. Božo Repe opozori, da »začetki socialistične ideje in prakse na Slovenskem segajo do delavskih društev, ki so v Ljubljani, Mariboru in Trstu delovala že v šestdesetih letih 19. stoletja, pod policijskimi pritiski in zaradi krize pa so nato razpadla«. Ideje oktobrske revolucije so po prvi vojni dosegle tudi naše ozemlje, Prekmurje, ki je bilo s Porabjem del Madžarske. Navsezadnje pa je Slovenija v 2. polovici 20. stoletja vzcvetela prav na temeljih marksistično-leninistične tradicije.

Branje, razmišljanje in govorjenje o oktobrski revoluciji leta 1917 v Petrogradu ne bi smelo zanimati zgolj pregovorno nostalgičnih socialistov in komunistov. V času fukuyamovskega konca zgodovine, ko imamo hkrati pred očmi okrutno revščino in obsceno razkošje, moramo biti prav vsi sposobni razmišljati onkraj sedanjega.

Pa niti ne zato, da bomo jutri vsi dvignili rdeče zastave, obkolili slovenski parlament in kapitalistom zasegli proizvajalna sredstva. Temveč zato, da nam spomin na oktobrsko revolucijo pomaga razbiti ideološki videz brezizhodnosti in nespremenljivosti kapitalistične ureditve. Prvi korak je spoznanje, da današnja družbena ureditev ni nujna, da se je Margaret Thatcher (namenoma) motila, ko je dejala, da alternative ni.

Drugi korak, ki si radikalno formo nadene v obliki revolucije, pa je nasprotovanje današnji individualizaciji – treba je uvideti, da moramo primere, ki nam jih dežurni ekonomisti in ideologi prodajajo kot osebne zagate, »zagate«, kot sta revščina in brezposelnost, misliti kolektivno in jih reševati v javnem prostoru.

Oktobrska revolucija ni bila dogodek, temveč več let trajajoč proces. Zametki revolucionarnega delovanja so bili vidni že v revolucionarnem letu 1905. V posebni številki Mathias Mesenhöller zapiše, da so »demonstranti želeli osemurni delovnik, soodločanje v tovarnah, svobodne sindikate in državljanske pravice …« Car Nikolaj II. je vseeno ostal na oblasti do revolucij pred stotimi leti.

Za temeljno spremembo družbene strukture so bili potrebni leta, trud, spodrsljaji, vmesni uspehi, konec koncev tudi prva svetovna vojna. To nas mora venomer opominjati, da utopični cilj ne sme zmanjšati pomembnosti »manjših« reformnih sprememb znotraj obstoječega.

Danes moramo motriti radikalne družbene spremembe. Da bi to laže počeli, pa moramo poznati zgodovino uspehov in spodrsljajev pri temeljnih premikih organizacije družbe. Ne smemo pustiti, da bi onkraj sedanjega razmišljali le tisti, ki sta jim domači sovraštvo in nasilje.

Berite posebno številko Mladine o oktobrski revoluciji, kupite jo lahko tudi v naši spletni trgovini.