Kaj bomo s Kevinom Spaceyjem?

Roscoe Fatty Arbuckle je 3. septembra 1921 še veljal za enega izmed največjih komikov na svetu. Zabaval je svet, vesolje, galaksije. Vsi so se mu smejali. Bil je otročji, vulgaren, neroden – producent smeha, humorja, gegov, vicev. Tehtal je od 135 do 150 kilogramov. Kakor kdaj. Drvel je in se lomil, skakal in plezal, padal in vstajal, prejemal udarce in pretiraval, doživljal katastrofe, a vedno preživel. Torte je tako dobro prenašal kot krilo. Imel je deški obraz, ki so ga vsi takoj prepoznali. Prijatelji so ga klicali Roscoe, Mabel Normand ga je klicala »Veliki Otto«, feni pa so ga klicali Fatty – Debelinko. Bil je tovarna hitov, kralj komedije – kot Charlie Chaplin, Buster Keaton, Harry Langdon in Harold Lloyd. Za sabo je imel na stotine komedij in burlesk, celovečernih in kratkih, številne – absurdne, lunatične, parodične, kaotične – pa je tudi režiral, nekatere zelo domiselno. V burleski Moonshine je moškemu, ki se mu zdi romanca z njegovo hčerko malce prehitra, dahnil: »To je kratek film. Nimamo časa za grajenje ljubezenskih prizorov.« Menda je imel največjo in najpopolnejšo zbirko vicev na svetu. Bil je prvi filmski zvezdnik, ki je podpisal milijonsko pogodbo.

Živel je v palači, v katero je navlekel eksotične dragocenosti, imel je floto najprestižnejših avtomobilov, njegov pierce-arrow model 66 A-4, ki je stal rekordnih 34 tisoč dolarjev, je bil prava znamenitost, povsod, brezmejno je trošil, zamudil ni nobenega nočnega kluba, nobenega kokainskega banketa in nobene gatsbyjevske zabave (The Life of the Party se je glasil naslov ene izmed njegovih komedij), v Evropi, recimo v Parizu, so ga vedno pričakale evforične množice, v Britaniji je postal junak stripa (Igrive šale Fattyja Arbuckla), nastopal je v reklamah (za cigarete znamke Omar), še njegov pes Luke, ki je nastopil v kopici filmov, je bil bolje plačan od delavcev. Pel je kot angel, a ker so bili filmi nemi, se je to slišalo le na odru, kjer je kariero začel – kot vodvilska atrakcija. V njem ni niti trohice zlobe ali zavisti, je rekel Buster Keaton. V času, ko so Američani v kinu sanjali, je izgledal kot uresničitev ameriškega sna. Ko so ga vprašali, kaj je najhujše, kar se lahko zgodi igralcu, je odvrnil: »To, da uspe!« Ja, vsi si želijo, da bi uspeli, je dodal, toda: »Ko enkrat uspejo, jim ne preostane drugega, kot da propadejo.«

A 3. septembra 1921, ko je v filmski reviji Photoplay objavil članek Debeluhove ljubezenske izpovedi, v katerem je zapisal, da debeluh težko koga umori (in da je tudi debeluha težko umoriti), je naredil napako: s pierce-arrowom se je odpeljal v San Francisco, »Vzhodni Pariz«, da bi se s prijatelji in prijateljicami – no, bolj znankami in neznankami – zabaval v St. Francisu, največjem in najrazkošnejšem hotelu na zahodni obali, v katerem so spali slavni in bogati, ameriški predsedniki in holivudska božanstva, ki jim je kuhal Victor Hirtzler, nekdanji kuhar ruskega carja Nikolaja II. Pili so in plesali in navijali štikel Ain’t We Got Fun? in noreli in pili in plesali, dokler ni Virginia Rappe – slavna manekenka (ena izmed prvih ameriških poklicnih manekenk), dizajnerka, feministka (»Bodi izvirna – vsako dekle je lahko tako!«), pacifistka (njen »mirovniški klobuk« je bil v obliki dveh golobic) in ne ravno uspešna igralka, sicer specializirana za vloge »vampic«, ki so pile moške – s Fattyjem obtičala v sobi 1219, izgubila zavest in se potem v sobi 1227 prebudila s strašnimi, agoničnimi bolečinami, ki so se tako stopnjevale, da je 9. septembra umrla. Mrliški oglednik je ugotovil, da ji je – »zaradi zunanje sile« – počil mehur.

»Igralka umrla po hotelski filmski zabavi,« so naslednji dan vpili časopisi. Opolnoči so aretirali Roscoeja Fattyja Arbuckla – zaradi umora Virginie Rappe. Stehtali so ga, zapisali, da ima modre oči, ga fotografirali frontalno in iz profila ter mu nalepili št. 32052. Nihče se ni več smejal. Njegove kariere je bilo v trenutku konec.

Če se je dejansko že nekaj let vedelo, kaj počne Louis C. K., zakaj so ga potem sploh spustili v vse tiste filme in serije in speciale, ki jih zdaj odpovedujejo, brišejo in režejo?

Ljudje so bili šokirani, s sten so trgali njegove posterje, pridigarji so kričali »Sramota!«, Fattyjeve filme so najprej pometali iz dvoran v San Franciscu in potem še drugod, povsod so jih zelo kmalu tudi prepovedali (bodisi kinomreže, cenzorski odbori ali policijske komisije), premiere njegovih filmov, ki so bili tik pred startom, so odpovedali, studio Paramount mu je ustavil vsa izplačila, Los Angeles Athletic Club ga je izključil, časopisi, ki so Virginio Rappe prikazovali kot »žrtev holivudske orgije«, pa so ga razglašali za »zver«, »degeneriranca« in »izdajalca«, ga obtoževali »nizkotne bestialnosti«, mu napovedovali vislice, nanj pošiljali psihoanalitike in raziskovalne novinarje, ki so razkrivali, da izredno slabo skrbi za ženo in še slabše za materin grob. Projekcije njegovih filmov so prepovedali celo v jetnišnici Sing Sing. Vsi so se obrnili proti njemu. Njegovo palačo so obmetavali s psovkami in kamni.

Fattyju so sodili trikrat zapored, a mu krivde – tega, da je posilil in umoril Virginio Rappe – niso mogli dokazati. Vse tri porote so obvisele. Kar pa mu ni pomagalo. Politično je bil mrtev. In filmsko tudi. Prišel je na črno listo. Njegove filme so sežgali. Nihče ga ni hotel več gledati. Nikomur ni šlo več na smeh. Za veselega komika se je izkazalo, da je pošast, ki s svojo prosperiteto – s svojim statusom, svojo močjo – ne more živeti.

Kaj bomo z Louisom C. K.-jem?

Vprašanje je le: ali se bo to, kar se je zgodilo Roscoeju Fattyju Arbucklu, zgodilo tudi vsem tistim holivudskim zvezdnikom, ki jih zdaj serijsko, množično in cunamijsko obtožujejo spolnega nadlegovanja, spolnega izsiljevanja, spolnega poniževanja, spolnega nasilja, tudi posilstev? Kaj bodo s Harveyjem Weinsteinom, Brettom Ratnerjem, Jamesom Tobackom, Jeremyjem Pivnom, Edom Westickom, Jeffreyjem Tamborjem, Robertom Knepperjem, Robertom Herjavcem, Dannyjem Mastersonom, Stevenom Seagalom, Oliverjem Stonom, Benom Affleckom, Richardom Dreyfussom, Dustinom Hoffmanom – in ja, Louisom C. K.-jem in Kevinom Spaceyjem? Mar se jim ni zgodil Fattyjev sindrom?

Samo pomislite: Louis C. K. je veljal za enega izmed najboljših sodobnih komikov, po mnenju nekaterih celo za najboljšega, vsi so ga imitirali, vsi so hoteli postati novi C. K.-ji, serija Louie (2010–2015), v kateri je igral melanholičnega ločenca, ki vse težje shaja s svojim vse starejšim penisom, ga je butnila v stratosfero, njegovi stand-up koncerti so postali vrhunski, tako rekoč ultimativni popkulturni dogodki, toda ko je New York Times razkril, da je ženske – običajno manj slavne kolegice – poniževal in izsiljeval z masturbiranjem (nenadoma je potegnil tiča ven in si ga začel vpričo ženske drkati), se je v trenutku stalil. Premiero njegove komedije I Love You, Daddy, v kateri igra očeta 17-letnice (Chloë Grace Moretz), ki se zaplete z ostarelim, menda pedofilskim režiserjem (John Malkovich), »odvratnim, a zelo zabavnim«, so odpovedali, Netflix je odpovedal njegov stand-up koncert, HBO je s svojih platform umaknil vse njegove projekte, na all-star dobrodelni prireditvi Night of Too Many Stars, ki jo bo gostil Jon Stewart, ga nočejo videti, TV-kanal FX, kjer so domovale njegove serije (Louie, Better Things, Baskets itd.), je z njim pretrgal vse vezi, TBS je odpovedal njegovo serijo The Cops, agent, ki je skrbel za njegove odnose z javnostjo, ga je zapustil, pogodbo z njim pa je prekinila celo agencija 3 Arts Entertainment, ki je menedžirala njegovo kariero. Očitno ni več kaj menedžirati. V animiranem filmu Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov 2 od njega ne bo ostal niti pasji glas.

Louisa C. K.-ja so vsi – tako rekoč kolektivno in univerzalno – zavrnili, izločili, izpljunili. Odločno in energično. Nihče noče imeti ničesar več z njim. Ekskomunicirali so ga tako hitro kot Harveyja Weinsteina. Niso potrebovali dnevov, da bi ga odpisali, temveč le nekaj ur. Paf – in že ga ni bilo več. Reaktivno. Ali kot je zapisal Matt Zoller Seitz (New York Magazine): »Louis C. K. Is Done.« Po naše bi se reklo: »Louis C. K. je gotof.«

Tu prežijo vsaj tri vprašanja. Prvič: če se je dejansko že nekaj let vedelo, kaj počne Louis C. K. (tako kot se je že leta vedelo, kaj počnejo Dustin Hoffman, Brett Ratner, James Toback in Harvey Weinstein, ki je skušal razkritja preprečiti s trumo zasebnih detektivov, tudi nekdanjih Mossadovih agentov, pravi Ronan Farrow v reviji New Yorker), zakaj so ga potem sploh spustili v vse tiste filme in serije in speciale, ki jih zdaj odpovedujejo, brišejo in režejo? Prej to ni bilo nemoralno in izprijeno – zdaj je. Prej to ni bilo ponižujoče in žaljivo do žensk – zdaj je. Nič, Louis C. K. je lahko očitno vedno računal na svojo transakcijsko moč, svoj status, svojo privilegiranost, zaroto molka, ekonomsko neenakost, ki, pravi Alissa Quart (Guardian), kliče spolno zlorabo, in na seksistično klimo, ki je spolno nasilje – spolno nadlegovanje, spolno izsiljevanje, spolno poniževanje – jemala kot nekaj vsakdanjega in normalnega, kot del holivudske folklore, ki je sovražni, pokroviteljski, fašistoidni odnos do žensk normalizirala (tudi sodišča so to podžigala, ko so močnim, bogatim in slavnim v primerih spolnega nasilja in celo pedofilije dopuščala zunajsodne poravnave). Ker pa se je vmes zgodil Harvey Weinstein, so morali z Louisom C. K.-jem ravnati tako kot z Weinsteinom. Brez popusta. Toda tega niso storili zato, da bi zaščitili ženske in spremenili odnose v šovbiznisu, ampak zato, da bi zaščitili svoje posle – ker so se ustrašili, da bi jim Louis C. K. okužil posle in da bi se tistim, ki bi sodelovali z njim, zgodilo to, kar se je zgodilo Weinsteinu.

Drugič: kaj bodo z Louisom C. K.-jem? Ali bolje rečeno: kaj bodo z njegovo zapuščino, z njegovimi serijami, filmi in posnetimi stand-up koncerti? Jih bodo prodajali pod pultom, kot nekoč porniče? Jih bodo bunkerirali? Jih bodo porušili in uničili – tako kot kipe generalov, ki so bili med ameriško državljansko vojno na strani sužnjelastniškega juga? Se bo mogoče C. K.-jevim vicem še smejati? Bo mogoče serijo Louie gledati, kot da se ni nič zgodilo? Kako bo v tej novi luči zvenela njegova replika »Komiki in feministke so naravni sovražniki«? Bodo njegove serije – njegov »kulturni kapital« – prepustili preteklosti in zaprtim arhivom, tako da jih bo mogoče – kot v Nemčiji nacistične filme iz tridesetih let prejšnjega stoletja – videti le v študijske namene, pod posebnimi pogoji, ob strokovnem komentarju? V digitalni dobi – v dobi piratskih platform, YouTuba in dark neta – je malo verjetno, da bi C. K. izginil tako kot nekoč Fatty. Morda ga bo več kot kadarkoli. Celo njegova komedija I Love You, Daddy se utegne slej ko prej pojaviti na kaki platformi – in če ne bo šlo drugače, jo bo dal shekati Kim Džong Un. Navsezadnje, ko C. K. v tej komediji govori, da bo najel mlado, seksi igralko (Rose Byrne), njegov asistent (Charlie Day) bučno in burno imitira masturbiranje, ostali uslužbenci pa se delajo, kot da je to v svetu šovbiznisa nekaj povsem vsakdanjega in normalnega. Tudi producentka (Edie Falco), ki pride mimo, le rutinsko zavije z očmi.

Ali se bo to, kar se je zgodilo Roscoeju Fattyju Arbucklu, zgodilo tudi vsem tistim holivudskim zvezdnikom, ki jih zdaj množično obtožujejo spolnega nadlegovanja?

In tretjič: ali se lahko Louis C. K. vrne? Ali lahko postane comeback kid? Ali lahko vstane od mrtvih? Saj veste: opravičilo, terapija, patetična spoved pri Opri Winfrey, kesanje, rehabilitacija in katarzični comeback. To v Ameriki – deželi biblične retorike, vstajenj, drugih priložnosti – pogosto deluje. Rekli bodo: Louis C. K. ni posiljeval, ni zganjal spolnega nasilja, ni se spravljal na otroke – le ženske so morale gledati, kako masturbira. Kot da to ni nasilno in za žensko ponižujoče. Toda rekli bodo: kaj je to, kar je počel Louis C. K., v primerjavi s tem, kar je počel Harvey Weinstein!

Louis C. K. je banko le oropal – Weinstein jo je ustanovil.

Spovem se

Louis C. K. se je takoj opravičil – vsem ženskam, ki jih je prizadel, in ekipam svojih serij. A ironično, opravičil se je že kar vnaprej, ali natančneje – svoje početje je opravičil in legitimiral že v šovih, v katerih je prodajal svojo umetnost masturbiranja, recimo leta 2008 v stand-up komediji Chewed Up: »Moram drkati, moram – drkanje je potreba. Prvič mi je prišlo pri dvanajstih in od tedaj nisem preskočil niti enega dneva. Drkam vsak dan, fukal sem pa le kakih dvajsetkrat v življenju. Vse sem sam naredil in res sem preveč drkal, kar me moti, pa ne vem, zakaj. Morda zato, ker je drkanje tako sebično. Ne vem, kaj je, toda vem, da je to slabo in da s tem nekje nekoga prizadevam. S tem je nekaj narobe – in zadnjič sem razmišljal, da je mogoče o tem, koliko je kdo pokvarjen, sklepati na podlagi tega, koliko časa je po 11. septembru počakal, preden je spet masturbiral. Jaz sem počakal le toliko, da se je podrla prva stolpnica.«

Zdi se, kot da je vse te ekshibicionistične komedije in stand-upe posnel zato, da bi lahko ljudem, če bi ga kdaj dobili in razkrinkali, rekel: Mar se niste temu smejali? Mar vas ni to neskončno zabavalo? Mar niste plačevali, da bi to poslušali in gledali? Zakaj potem zdaj težite? Mar niste uživali v mojih destigmatizacijah in detabuizacijah? Saj ste slavili moj humor in poudarjali, kako čudovit je, ker je tako oseben, avtobiografski, resničen, neposreden, izpoveden, iskren, grob, oster, nezvaljan, mračen, krut in brutalen! Saj ste ga hvalili, ker vam je dajal več kot humor drugih komikov! Mar niste mojih vicev o tiču in masturbiranju razglašali za revolucijo v komediji?

Louis C. K. je svoje početje vnaprej relativiziral. Kot pravi Jesse David Fox (Slate): »C. K.-jev humor so slavili, ker je bil izpoveden, toda izpovedovanje je nekaj sebičnega. O sebi razkrivaš slabe reči – v zameno za odvezo.« Mu je dala publika odvezo, ne da bi se tega sploh zavedala?

Je publiko nategnil in zlorabil? Tu je trik: med avtorjem in publiko obstaja neko zaupanje – publika avtorju zaupa, da strašnih reči, o katerih govori, ne počne zares. Recimo: ko gledamo film, v katerem nekoga ubijejo, avtorjem zaupamo, da tega človeka niso zares ubili. Louis C. K. je to zaupanje zlorabil.

Kako naj bi publika vedela, da gleda le frika, ki ji razkriva, kaj zares počne? To je počel v slogu Otta Kellerja (OE Hasse), ki v Hitchcockovem trilerju Spovem se (1953) duhovniku (Montgomery Clift) med spovedjo razkrije, da je umoril nekega moškega. Jasno, spove se mu v zameno za odvezo, ki njegovo dejanje opraviči in legitimira. S tem pa obremeni duhovnika, ki je zdaj tako rekoč sokrivec. Sokriv je zato, ker je tako užival v tem, da je Keller z njim delil svoj greh. Toda Spovem se je bil metafilm, če kakopak pomislite, da je tudi Alfred Hitchcock publiki v svojih filmih, recimo v Ptičih (1963) in Marnie (1964), povedal, kaj v resnici počne – spolno nadleguje Tippi Hedren, zvezdnico teh filmov, ki je lani, v avtobiografiji Tippi, razkrila, kako divje in kako brutalno jo je Hitchcock spolno napadal, kako jo je grabil in stiskal, kako je z vsako zavrnitvijo postajal agresivnejši in kako ji je grozil, da ji bo uničil kariero. Pogodbo je imela tedaj podpisano neposredno z njim. V Ptičih je nanjo poslal prave ptiče. Tako kot je bil Keller prepričan, da mu publika – duhovnik, ki ga zavezuje molk – nič ne more, je bil tudi Hitchcock prepričan, da mu publika nič ne more. V filmih ji je lahko povedal, kaj počne, a je zaradi tega ni izgubil.

Spacey je ob obtožbah, da je pedofil, začel očitno taktično pihati na dušo skupnosti LGBTQ: Zdaj sem gej! Zdaj sem vaš! Vzemite me za svojega! Branite me!

Hitchcock je le nadaljeval tradicijo ustanoviteljev Hollywooda, Harryja Cohna (Columbia), Louisa B. Mayerja (Metro-Goldwyn-Mayer) in Jacka Warnerja (Warner Bros.), utemeljiteljev holivudskega spolnega izsiljevanja in poniževanja, ki so vedno znova potrjevali, da pri posilstvu, kot bi rekla Susan Brownmiller (Proti naši volji, 1975), ne gre za seks, temveč za moč, in ki so casting couch z Broadwaya, kjer so ga – pravi Foster Hirsch v knjigi The Boys From Syracuse (2000) – instalirali bratje Shubert (»Če ženska ni spala z njimi, ni dobila vloge,« je rekla slovita plesalka Agnes de Mille), prenesli v »zlati« Hollywood, ki ga je Marilyn Monroe – v avtobiografiji Moja zgodba – razglasila za »prenatrpan bordel, vrtiljak s posteljami za konje«.

Filmi, v katerih straši

Nekaj perverznega je bilo v tem, kar je počel Louis C. K. Ja, nekaj perverznega je bilo tako v tem, kako je publiki v svojih šovih povedal, kaj počne (stalno in povsod drkam!), s čimer je potrdil trače, ki so krožili (Michael Phillips, filmski kritik časopisa Chicago Tribune, je komedijo I Love You, Daddy razglasil za »klic na pomoč z nezasluženim srečnim koncem«), kot v tem, kako je publiko s tem obremenil in zadolžil. Nekaj perverznega pa je bilo tudi v tem, kar je počela publika, ki je plačevala, da bi Louis C. K. z njo delil svojo osebno zgodbo, svoje travme, svoje fantazije, svoje perverzije. Ne, sharing ni nič nedolžnega. Bojte se ljudi (magari komikov), ki hočejo z vami kaj »deliti«, recimo svoje tragedije, svoje sanje, svoje fantazije, svoj mrak. Bojte se kulture sharinga.

Kar nas pripelje do Kevina Spaceyja. Da je veljal za enega izmed največjih sodobnih igralcev, vemo. Človeka je požrl, ne da bi odprl usta. In ko je molčal, so njegove oči postale središče vesolja. Slavili so ga kot igralskega boga, tako da je postal kultna figura. Britanska filmska revija Empire ga je leta 1999 razglasila za igralca desetletja, revija GQ pa za moškega leta. Dobil je dva oskarja (prvega leta 1996 za Osumljenih pet, drugega leta 2000 za Lepoto po ameriško), tonyja (leta 1991 za Lost in Yonkers) in kopico drugih nagrad. In ja, vloga Francisa Underwooda v Netflixovi Hiši iz kart mu je vsako leto prinesla nominacijo za emmyja. Toda ko so se pojavile obtožbe, da je v londonskem gledališču Old Vic, ki mu je poveljeval več kot deset let, in na snemanju Hiše iz kart, ki jo je produciral, serijsko spolno nadlegoval številne moške, že prej pa tudi mladoletnike (holivudske pedofilske žurke popisuje doku An Open Secret, ki ga dobite na spletu), so se mu vsi takoj odrekli: Ridley Scott ga je izrezal iz že posnetega Vsega denarja tega sveta (filma o ugrabitvi magnata J. Paula Gettyja), Netflix je odpovedal Hišo iz kart in Gora (film o pisatelju Goru Vidalu), televizijska akademija mu ne bo podelila častnega emmyja, MasterClass je odpovedal njegov spletni igralski tečaj in tako dalje.

Že leta se je vedelo, kaj počne Spacey (na to so na morbiden način opozarjali že v serijah Difficult People in Family Guy), a je lahko očitno vedno znova računal na svojo transakcijsko moč, svoj status, svoje privilegije, kulturo molka in homofobično klimo, ki je gejem preprečevala, da bi ga prijavili, saj bi s tem tvegali outing, spolno diskriminacijo, socialno stigmo in izključevanje. Spacey – tudi sam gej – je to dobro vedel, in to, da geji nimajo kam, je spretno zlorabljal. V maniri Francisa Underwooda.

Se lahko Spacey vrne? Lahko vstane od mrtvih? Nemogoče: obtožujejo ga pedofilije. To je huje od spolnega nadlegovanja. In huje od drkanja na odprti sceni. Socialno in filmsko je mrtev.

Se lahko Spacey vrne? Lahko vstane od mrtvih? Nemogoče: obtožujejo ga pedofilije. To je huje od spolnega nadlegovanja. In huje od drkanja na odprti sceni. Socialno in filmsko je mrtev. Kaj bomo zdaj z njim? Kaj bomo z njegovo briljantno zapuščino, z njegovimi filmi in serijami? Jih je mogoče gledati, kot da se ni nič zgodilo? Malo verjetno: njegovo prežanje na mladoletno meso v Lepoti po ameriško ni več to, kar je bilo – ne, ni več fikcija. Njegovo jutranje masturbiranje pod tušem tudi ne. Kar navdaja z mučnim, grozljivim občutkom: Lepota po ameriško namreč zdaj izgleda kot dokumentarec o Kevinu Spaceyju. Ali bolje rečeno: Lepota po ameriško je odslej film, v katerem straši. Ne kakopak edini.

Kakšna škoda, so rekli: pa tako dober igralec je! No, kot kaže, niti ni tako dober igralec. Igral je namreč pretežno sebe. Kar pomeni, da ni kaj dosti igral. Spolni nadlegovalec ima strašno socialno, ekonomsko moč. To vemo. In ker ima strašno moč, ker ima torej občutek, da odloča o življenju in smrti, o tem, kdo bo uspel in kdo ne, kdo bo dobil vlogo in kdo ne, ima božji kompleks. In Spacey je igral predvsem takšne like: apokaliptični Keyser Söze v Osumljenih petih je bil tak, biblični »John Doe« v filmu Sedem je bil tak, makiavelistični Francis Underwood v Hiši iz kart je bil tak. In taki so bili tudi Doc v Vozniku, tiranski filmski producent v Plavanju z morskimi psi, Richard Nixon v Elvisu & Nixonu, lobist Jack Abramoff v Casino Jacku, šef nepremičninske agencije v filmu Glengarry Glen Ross, tožilec v Času za ubijanje, menedžer investicijske banke v Naklepnem tveganju in dekadentni bogataški gej v Polnoči v vrtu dobrega in zla. Vsi ti filmi zdaj izgledajo kot dokumentarci o Kevinu Spaceyju – kot glorifikacije njegove dominacije, kot figure veneris spolnega nadlegovanja.

Njegova sla po dominantnosti, njegova manipulativnost in njegovo posvečevanje ciljev, ki jih je izkazoval v teh filmih, imajo zdaj povsem drugačen pomen. Ko jih zdaj gledaš, lahko Spaceyju dahneš le: kaj se delaš, da si spolni nadlegovalec, če si pa res spolni nadlegovalec? Kaj se delaš, da le igraš, če pa je vse to res? To so filmi, ki niso le filmi. Ko gledate Osumljenih pet, se ne morete več tolažiti: to je le film, to je le film, to je le film! In ko gledate Hišo iz kart, si ne morete več ponavljati: to je le fikcija! Fikcija tu vedno znova avtomatično podleže preskusu realnosti.

To, da se razlika med umetnikom in umetnino zabriše, je v tem primeru grozljivo. V vseh smislih. Ko so razkrili, kaj je Spacey počel, je sam sporočil, da bo »od zdaj naprej živel kot gej«, s čimer je sploh prvič priznal, da je gej. Kar pa je bila le manipulacija v slogu Francisa Underwooda. Ob obtožbah, da je pedofil, je začel očitno taktično pihati na dušo skupnosti LGBTQ: Zdaj sem gej! Zdaj sem vaš! Vzemite me za svojega! Branite me! Glejte, kaj mi počnejo! Kar pomeni, da je skušal škandal relativizirati in ublažiti s sklicevanjem na svoje gejevstvo, pa četudi je s tem le prikimal odvratni homofobični mantri, da so geji v resnici pedofili. Tipični Francis Underwood! V Hiši iz kart ga take manipulacije pripeljejo v Belo hišo.

A tudi tipični Verbal Kint: le Verbal Kint se je znal namreč v Osumljenih petih tako dobro narediti nedolžnega. Spacey skuša publiko prepričati, da je vse skupaj le fikcija. Kot je rekel nekoč: »Manj ko veste o meni, lažje vas bom prepričal, da sem lik, ki ga vidite na platnu. To vam omogoča, da pridete v kino in verjamete, da sem ta oseba.«