Matjaž Rušt, fotograf

Najbolj ga poznamo po prizorih (burnega) nočnega in dnevnega življenja v ljubljanskih kavarnah, klubih, beznicah in na ulicah, ki jih skupaj s fotografom Robertom Marinom v objektiv lovita v okviru projekta Najlepše mesto na svetu. Ta nam prestolnico predstavlja v drugačni, nekomercialni in nespolirani podobi in najprej smo fotografije lahko spremljali na blogu, nato še v knjigi in na razstavah. Njegova najnovejša serija fotografij, ki bo od 7. decembra pod naslovom Novi svet na ogled v ljubljanski galeriji Photon, pa je estetsko in sporočilno povsem drugačna. Premišljena, umirjena. Prikazuje slovenske izseljence v ZDA, Argentini in Avstraliji, predvsem pa tisto, s čimer izseljenci v »novem svetu« ohranjajo in utrjujejo identiteto.

Zamisel za ta projekt je v njem tlela že dolgo. Vedno ga je zanimalo, kdo so lastniki »glasov po pošti, ki jih čakamo po koncu volitev«. Priložnost za obisk se mu je ponudila prejšnje poletje, ko sta se z dekletom odpravila na popotovanje po ZDA. Za tri tedne se je ustavil v Clevelandu, po prebivalstvu nekoč tretjem največjem slovenskem mestu. Med obiskom tamkajšnjih Slovencev je bil pozoren zlasti na predmete, ki izpričujejo njihovo zavezanost slovenstvu in dinamiko ohranjanja slovenstva v odnosih med ljudmi. Kaj hitro je ugotovil, da je ključna podoba Bleda. »Ponekod imajo majhne podobe Bleda, v grafikah, gobelinih in v mozaikih, videl pa sem tudi večmetrske fototapete.« Pogoste so v njihovih domovih še podobe slovenskih vasi, od koder prihajajo, nekateri imajo doma v plastičnih vrečkah kamenje s Triglava.

Obisk Slovenske pristave se mu je zdel impresiven. Gre za ogromno posestvo kakšnih 70 kilometrov od Clevelanda, kjer se zbirajo Slovenci, ki so se v mesto sredi ZDA preselili po drugi svetovni vojni. Na posestvu so kompleks z dvorano za različne prireditve, zunanji oder za ples, bazen s toboganom, v bližnjem gozdu počitniške hišice. Ob vhodu na posestvo stoji ob katoliškem križu napis »Bog, narod, domovina«, zraven pa je spominsko obeležje slovenskim domobrancem s poimensko navedbo krajev s »komunističnimi morišči«. Ti ljudje imajo malo stikov s Slovenci, ki so v ZDA prišli pred drugo svetovno vojno. Slednji, združeni v organizacijo SNPJ (Slovenska narodna podporna jednota), svojo identiteto »ohranjajo predvsem s slovensko glasbo in hrano, ne zanimajo pa jih toliko politične ali ideološke tematike«, pravi fotograf. In dodaja, da je moral večkrat odgovarjati na vprašanja, od kod prihaja in kakšni so njegovi nameni: »Obiskal sem jih iz radovednosti, ker sem želel videti in dokumentirati izseljene Slovence v okolju, kjer živijo, in ker do tedaj še nisem videl kakovostnega fotografskega zapisa o tej tematiki.«

Po vrnitvi iz ZDA ga je tema še bolj pritegnila. Na svoje stroške je obiskal močno in trdoživo skupnost Slovencev v Argentini in spoznal, da so njihovi kulturni domovi kot nekakšne »utrdbe«, ki mlade varujejo pred kaotičnimi in nevarnimi ulicami Buenos Airesa. Najbolj ogrožena je po njegovem slovenska skupnost v Avstraliji, saj »se starejši ljudje oklepajo domov, ki so jih ustvarili s prostovoljnim delom in jih nočejo prepustiti mladim generacijam, ki se zares ne udejstvujejo v aktivnostih slovenskih kulturnih domov. Ta začarani krog ne obeta nič dobrega.«

Ugotavlja, da si vsaka skupnost na svoj način prizadeva ohranjati slovenstvo v »novem svetu«. Da bi skupnosti, ki živijo vsaka sama vase, »povezal«, želi v vseh krajih, ki jih je obiskal, pripraviti razstavo. Za takšen projekt pa bi potreboval finančno podporo institucij, ki bi prepoznale, da njegovo delo »ni le zgodovinski dokument, temveč v času množičnega priseljevanja v Evropo tudi aktualna tema«.

Čeprav je v preteklosti ustvarjal fotografske serije, ki bi jih lahko imenovali »impresije« (mednje morda sodijo njegove črno-bele fotografije iz Kitajske ali iz Rusije), mu je bila vedno bližja fotografija, ki »ni zgolj dekoracija, temveč je njen namen s podajanjem informacije v gledalcu spodbuditi zanimanje in čudenje. Nekako predpostavljam in upam, da bodo motivi in teme, ki jih upodabljam, zanimali še koga razen mene.« Zato ne preseneča, da ga je že kot radovednega mulca z bujno domišljijo, odraščajočega v hiši v majhnem zaselku Povodje pod Šmarno goro, zanimala fotografija. Ko je zbral dovolj denarja, si je kupil fotoaparat in se odločil postati časopisni fotograf. Pred desetimi leti je ta zamisel v njem dozorela in poslal je prošnje različnim slovenskim časopisom, pozitivno pa mu je odgovoril tabloid Direkt. Njegova prva naloga je bilo fotografiranje trupla mladeniča, ki je utonil v Ljubljanici.

Nekaj let zatem, že kot uveljavljen fotoreporter, je začel z Robertom Marinom ustvarjati blog Najlepše mesto na svetu. »Ljubljana se mu je zdela v primerjavi z drugimi prestolnicami dolgočasna. Ni mi dalo miru. Vedno sem namreč slutil, da se tudi za to dolgočasnostjo skrivajo zanimivi motivi.« Našla sta jih toliko, da je njun projekt danes že kar malce kulten.